Škof Stanislav Lipovšek vošči vsem vernikom in ljudem dobre volje v celjski škofiji blagoslovljene božične praznike
Potem ko smo prehodili duhovno pot adventnega časa, se pred nami že zrcali skrivnosten utrip božičnega praznika, ki ne samo uresničuje, ampak neizmerno presega najgloblja hrepenenja našega srca.
To hrepenenje izražamo, ko si v teh dneh segamo v roke in si voščimo srečne in blagoslovljene božične praznike z željo, da bi v vsej polnosti vstopili v luč, ki je prišla na svet, da razsvetljuje vsakega človeka
(prim. Jn 1,9).
Ta luč je Jezus Kristus, novorojeni Odrešenik; ta luč je njegov evangelij, ta luč je njegovo delo odrešenja, ki se »tu in sedaj« ponavzočuje v božičnem bogoslužju.
Vemo, da k tej luči vodi veliko poti. K tej luči nas vodijo lepi domači adventno-božični običaji, še posebej adventni venec, božična devetdnevnica, jaslice, božično drevo, božične pesmi in glasba. V to luč vstopamo, ko v teh dneh obiskujemo starejše, bolnike in skušamo biti blizu vsem pomoči potrebnim, osamljenim in kakorkoli preizkušanim bratom in sestram.
To skrivnostno dogajanje gotovo doseže vrhunec v srečanju z novorojenim Odrešenikom v molitvi, pri sv. spovedi in še posebej pri božičnem prazničnem bogoslužju, ki ponavzočuje skrivnost Gospodovega rojstva.
Moje božično voščilo, dragi bratje in sestre po veri in vsi, ki v srcu dobro mislite, je iskrena želja, da bi v teh prazničnih dneh v vsej polnosti doživeli veselje in mir, ki so ga v božični noči oznanjali angeli. Naj božični mir in novo upanje v teh dneh na novo napolni tudi naša, že nekoliko utrujena in razbolela srca, ko se domala na vsakem koraku soočamo s posledicami ne samo ekonomsko-socialne ampak tudi versko-moralne krize, ki ji ni videti konca.
Na poseben način je moje božično voščilo namenjeno vam, dragi sobratje v duhovniški, diakonski in redovniški službi, vsem sestram redovnicam, bogoslovcem, semeniščnikom in vsem župnijskim sodelavcem pri delu za božje kraljestvo. Prisrčna voščila in zahvala vsem dobrodelnim ustanovam, še posebej sodelavcem Škofijske in Župnijske Karitas in vsem, ki pomagate ljudem v stiski in tako oznanjate božjo dobrotljivost in ljudomilost, ki se nam razodeva v jaslicah. Moje božično voščilo je namenjeno še posebej vsem ostarelim, bolnikom, invalidom in drugim preizkušanim bratom in sestram.
Vsi smo potrebni oznanila, tolažbe, moči, veselja in upanja, ki ga prinaša božična skrivnost. Zato se v teh dneh pridružimo pastirjem na poti k jaslicam. To lahko storimo pa naših domovih in družinah, ko bomo ob vseh obveznostih poiskali trenutke zbranosti in molitve. To domače praznovanje in domače bogoslužje bomo obogatili z sodelovanjem pri bogoslužju v domači cerkvi, ki nas po duhovni poti adventnega časa in božične osemdnevnice vodi do radostnega sporočila božične noči: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).
Odprimo naša srca temu sporočilu za vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto.
Škofova zahvala ob zahvalni nedelji
Hvaležnost je temeljna razsežnost našega življenja. To se posebej razodeva pri sv. maši, ki je v svojem bistvu evharistija – zahvala in nas povezuje z Jezusom, ki je »pri zadnji večerji vzel kruh, se zahvalil, ga blagoslovil« (prim. 1 Kor 11,24). Zato nas pri vsaki sv. maši duhovnik povabi: »Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu.«
Na zahvalno nedeljo bomo po naših cerkvah zapeli zahvalno pesem in se zahvaljevali Gospodu »za sadove zemlje in dela naših rok,« pa tudi za vse druge duhovne in gmotne darove, ki smo jih bili po Božji dobroti deležni v preteklem letu. Med duhovne darove gotovo sodi peta obletnica naše škofije, ki smo jo slovesno obhajali na dan ustanovitve v četrtek, 7. aprila 2011, ko je v stolnici slovesno bogoslužje vodil prvi celjski škof, sedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, in na dan razglasitve, v nedeljo, 22. maja 2011, ko je slovesno bogoslužje v stolnici vodil nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji, sedaj vicekamerleng v Rimu, msgr. dr. Santos Abril y Castelló.
Obe bogoslužni slavji sta bili izraz globoke hvaležnosti za prve korake, ki smo jih prehodili kot krajevna Cerkev, ki ji je zaupano delo odrešenja v tem prostoru in času. Bogu smo posebej hvaležni za pastoralno prenovo škofije, ki smo jo začeli pred tremi leti in že rojeva prve sadove, posebej v okviru njenih prednostnih nalog, ki so: pastoralna in duhovna vzgoja ter izobraževanje duhovnikov in pastoralnih sodelavcev, pastorala mladine, pomoč družinam, da bi v večji meri postajale »Cerkve v malem« ter skrb za dobrodelnost, solidarnost in prostovoljstvo.
Ob zahvalni nedelji se želim zahvaliti svojim najožjim sodelavcem in sodelavkam na Škofijskem ordinariatu in vsem drugim škofijskim ustanovam: članom Duhovniškega sveta, Pastoralni službi, Pastoralnemu svetu, Zboru svetovalcev, Zboru dekanov in naddekanov, vodstvu in sodelavcem Škofijske Karitas, Gospodarski upravi ter drugim škofijskim odborom in komisijam. V novem pastoralnem, šolskem, veroučnem, akademskem in liturgičnem letu bomo skozi vse leto vsak na svojem mestu odgovarjali na Božji klic in na znamenja časa.
Eno izmed zelo zaskrbljujočih znamenj časa je žalostno dejstvo, da naša škofija in z njo celotna mariborska metropolija nimata nobenega novega kandidata za duhovniški ali redovniški poklic. To je znamenje in vabilo Škofijski molitveni zvezi, Škofijskemu centru za duhovne poklice, vsem molivcem in molivkam, pa tudi strokovnim sodelavcem k zaupni in vztrajni molitvi ter delu za duhovne poklice.
Zahvalim se vsem, ki ste z molitvijo in strokovnim delom pripravljali in tudi izvedli različna župnijska, dekanijska in škofijska srečanja, ki naj odmevajo in bogatijo naše pastoralno delo, ki se uresničuje v Škofijskem domu v Vrbju in v Domu sv. Jožefa.
Zahvalo, priznanje in blagoslov kličem na vse duhovnike, redovnike, diakone, redovnice in njihove sodelavce, ki prenašajo težo dneva in vročino (prim. Mt 20,12). Še posebej se zahvaljujem duhovnikom, da so z razumevanjem, odgovornostjo in ljubeznijo sprejeli potrebne prestavitve, da smo z združenimi močmi začasno uredili pastoralno oskrbo naših župnij. Zahvalim se za kvatrne nabirke, binacije, trinacije in druge prispevke, ki jih oddajate na škofiji.
Zahvaljujem se Bogoslovnemu semenišču v Mariboru in Teološki fakulteti, Katehetsko pastoralni šoli in Domu sv. Jožefa za duhovno in pastoralno formacijo duhovnikov, bogoslovcev in drugih pastoralnih sodelavcev.
Zahvala pastoralnim ustanovam po župnijah, še posebej katehetom in katehistinjam, članom ŽPS, ŽGS, cerkvenim pevkam in pevcem, zborovodjem, organistom, ministrantom, bralcem, izrednim delivcem obhajila, veroučnim, mladinskim in molitvenim skupinam, zakristanom, župnijskim gospodinjam, krasilcem in vzdrževalcem cerkva in župnijskih prostorov. Zahvala sodelavcem in sodelavkam po župnijah, ki z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo prostovoljno opravljajo različna dela in službe. Še posebej se zahvaljujem bolnikom, starejšim in onemoglim, da z molitvijo in tiho žrtvijo gradijo Božje kraljestvo.
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127,1), pravi psalmist; in apostol Pavel nadaljuje, da »ni nič ta, ki sadi in nič ta, ki zaliva, ampak ta, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7). K njemu se vsi skupaj obračamo in se mu zahvaljujemo. Če bomo zvesto služili Gospodu, potem bomo tudi vse drugo prav naredili. Zato iščimo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo (prim. Mt 6,33).
V veri in zaupanju, v resnici in ljubezni nadaljujmo duhovno pot naše škofije in obilen Božji blagoslov, varstvo Božje Matere Marije ter zgled in priprošnja naših zavetnikov bl. škofa Antona Martina Slomška, sv. Eme in sv. Maksimilijana naj spremljajo in podpirajo naše delo in našo službo za blagor Božjega kraljestva.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof