KONRAD CONFALONIERI: spokornik, zavetnik lovcev
Konrad je bil premožen in ugleden plemič, rojen v italijanskem mestu Piacenza, najbrž l. 1290. Odločil se je za vojaško službo, se oženil in s svojo ženo Evfrozino živel v srečnem zakonu.
Bog pa je nenavadno posegel v njegovo življenje. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni nič pomislil, da utegne nastati iz tega velik požar. Močan veter je res razpihal ogenj in ga raznesel po vsem gozdu in okolici. Ko je Konrad videl, da divjanja gozdnega požara ni mogoče ustaviti, je preplašen bežal pred uničujočim ognjem in se skrivaj umaknil v mesto. Ogenj je uničil precej pridelkov, staje siromakov in gozd, ki je bil ponos njegovega rodnega mesta.
Ker je Italija že od nekdaj revna z gozdovi, je razumljivo, da so bile zaradi njihove zaščite uzakonjene ostre kazni za vsakogar, ki bi zakrivil gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so hiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca – osumili so revnega človeka, ki so ga srečali blizu gorečega gozda. Na reveža se je usula ploha očitkov in preplašeni siromak se ni mogel braniti in ne dokazati, da je nedolžen. Zasliševali so ga, strahotno mučili in s tem izsilili iz njega priznanje. Siromak je v strašnih mukah priznal, da je gozd res zažgal in obsodili so ga na smrt.
Novica o tem je prišla tudi do Konrada. Zbudila se mu je vest. Bil je pošten človek plemenitega srca, zato ni dopustil, da bi zaradi njega moral umreti nedolžen človek. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in je pripravljen škodo poravnati. Toda Konradova vest še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi. Prodala sta svoje premoženje, poplačala škodo, ki jo je povzročil gozdni požar, ostanek sta razdelila samostanom in revežem, se poslovila drug od drugega in šla v samostan. Evfrozina je stopila v samostan sv. Klare, Konrada pa so sprejeli med ude tretjega reda sv. Frančiška. Oblekel je spokorniško raševino, ki je bila v navadi. Tedaj mu je bilo kakšnih 25 let.
Vendar je v samostanu tretjerednikov blizu domačega mesta ostal le malo časa. Odpravil se je v Rim, hodil od cerkve do cerkve, proseč milosti in odpuščanja. Na Siciliji je v mestu Noto negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je kasneje dobil po njem ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik trideset let, vse do smrti. Poslej je živel od miloščine, ki jo je pobiral enkrat tedensko, pa še te je polovico razdal ubogim.
Spal je na golih tleh in njegovo edino veselje je bila molitev. Z gorečo molitvijo in najostrejšim zatajevanjem je odganjal zapeljive podobe minulega, plemiškega, življenja.
Kakor sv. Franišček je tudi Konrad imel posebno rad živali, zlasti ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, okrog njega pa je polno ptic, ki mu pojo. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto.
Za svojega zavetnika so si ga izbrali lovci, mesto Noto pa ga časti kot svojega zavetnika.
(zapis povzet po besedilu v zbirki Leto svetnikov – prvi del)
V teh dneh je g. Vinko Bobnič v samozaložbi izdal knjigo z naslovom MOJE ŽIVLJENJE V KRAJEVNI SKUPNOSTI POD GRADOM. V njej opisuje najrazličnejše dogodke iz svojega življenja. Med drugim je zajel opis rudnika v Pečovniku, Apnenik s kamnolomom, šolo na Polulah in seveda tudi našo župnijo. Knjiga je zelo bogata s fotografijami. Spodaj objavljamo le nekatere, ki so povezane z našima cerkvama.
ČETRTI KRALJ
Neka legenda pripoveduje o kralju, ki je hotel skupaj z drugimi tremi kralji poiskati
Dete v jaslih in mu podariti tri žlahtne kamne. Ker je njegova jezdna žival šepala, ni prišel pravočasno na kraj srečanja s tremi kralji. Zato se je sam podal na pot, vendar
je prišel tudi v Betlehem prepozno. Na poti je namreč srečal mater, ki mu je pripovedovala o pokolu otrok v Betlehemu, v katerem je izgubila sina. Ker se mu je
mati smilila, ji je podaril žlahtni kamen, namenjen za darilo Detetu v jaslih.
Po nekaj mesecih je prišel četrti kralj v Egipt, kamor se je sveta družina zatekla, toda medtem so se starši z Jezusom že vrnili v domovino. Kralj je šel za njimi. Na poti je srečal sestradanega gobavca. Da mu je vsaj malo pomagal, mu je podaril žlahtni kamen,
ki ga je hotel pokloniti Jezusu.
Celih trideset let je iskal Dete iz betlehemskega hleva. Njegovo staro srce je začelo
že pešati in čutil je, da ne bo mogel dolgo vzdržati. Nagemu in prezeblemu otroku, ki ga je srečal in je jokal, je podaril zadnji žlahtni kamen, ki ga je še imel.
Nenadoma se je stemnilo in zemlja se je začela tresti. V smrtnem strahu se je kralj spraševal, ali se bo njegovo iskanje Deteta končalo, ne da bi ga našel. Tedaj ga je obsijala nebeška svetloba s križa in zaslišal je glas:
»Potolažil si me, ko sem bil žalosten… . Rešil se me, ko sem bil v življenjski nevarnosti …. .
Oblekel si me, ko sem bil nag in prezebel … .«
»Jaz, Gospod?«
»Kar si storil ljudem v stiski, si meni storil.«
Nato je četrti kralj z veseljem izročil svoje življenje njemu, ki ga je tako dolgo iskal.
In našel.
ADVENTNI ČAS
V zimski hlad meseca decembra, ko so dnevi najkrajši in noči najdaljše, je krščanstvo prineslo luč in toploto s svojim pričakovanjem Odrešenikovega rojstva, njegovega prihoda na svet.
Obdobje od zadnjih dni novembra do 25. decembra, ko katoličani obhajamo Božič – praznik Jezusovega rojstva – se imenuje advent po latinski besedi »adventus«, kar pomeni prihod.
Advent je čas notranje (duhovne) in zunanje priprave na Božič.
Skozi ves advent poslušamo svetopisemske odlomke, ki so polni podob priprave. Hribi in griči se bodo ponižali, doline pa se bodo dvignile; kar je vijugasto, bo ravno; veličastna vrata in starodavni vhodi se bodo odprli – da bo lahko vstopil Kralj slave. Vsi grehi bodo izbrisani, da bodo ljudje pripravljeni zanj, ki jih bo krstil s Svetim Duhom.
Nekdaj je duhovna priprava poleg posta in drugih spokornih vaj obsegala tudi obiskovanje adventnih jutranjih maš, ki so jim pravili zornice, svitanice, svitnice, jutranjice, ponekod celo »zlate« maše. Navada je bila, da je k zornicam šel vsaj en član družine iz vsake hiše.
Adventni čas obsega štiri nedelje. Štiri adventne nedelje ponazarjajo štiri sveče na adventnem venčku, ki jih postopoma prižigamo. Bližje ko je Njegovo rojstvo, več sveč prižgemo na venčku.
Vendar je adventni venček, skupaj z vsemi svojimi prepoznavnimi znaki (okrogla oblika, zimzeleno zelenje, štiri svečke), le del zunanjih priprav.
K zunanjim pripravam na božični praznik spada tudi pripravljanje jaslic (poleg pospravljanja domov).
Med svetniki v adventnem času je vsekakor najbolj priljubljen sv. Miklavž (Nikolaj; 6. december).
Na predvečer njegovega godu se povsod dogajajo Miklavževi »nevidni« obhodi.
Pa se Miklavž na pot ne podaja sam, temveč ga spremljajo angeli in parkeljni. Pridni otroci so deležni Miklavževih skromnih daril, poredni pa imajo najprej opravka s parkeljni.
Na god sv. Lucije (13. december), ponekod pa že na god sv. Barbare (4. december), posejemo v plitke posode žito, predvsem pšenico, ki do Božiča ozeleni in jo lahko postavimo v jaslice. Sredi zime ima zelenje poseben čar.
Za obe svetnici je prepoznavna njuna ljubezen do Jezusa – obe sta mu namreč popolnoma posvetili svoji življenji. Ravno zaradi svoje neomajne ljubezni nista popuščali drugače mislečim in sta bili izpostavljeni mnogim mučenjem.
(povzeto iz prispevkov, objavljenih v starejših letnikih revij Ognjišče in Naša beseda)