Danes (10.02.) goduje sv. Sholastika, redovnica

Ime te svetnice pomeni v slovenskem prevodu “poučujoča”. Bila je sestra dvojčica velikega Benedikta iz Nursie, patriarha zahodnih menihov in ustanovitelja reda benediktincev. Rojena je bila okoli leta 480 v Nursii. Že kot otrok se je posvetila Bogu in je poslej živela samo zanj. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje; za velike duhovne cilje, za katere se je navduševal Benedikt že v zgodnji mladosti, se je vnemala tudi ona. Najprej je najbrž živela v samostanu pri mestecu Subiaco, ki nosi njeno ime še danes. Ko pa je Benedikt ustanovil sloveči samostan na gori Monte Cassino, sredi pota med Rimom in Neapljem, ga je sestra Sholastika prosila, če bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel in je dal zgraditi ob vznožju gore skromen samostan in jo imenoval za opatinjo. Sholastika je z vso preudarnostjo vodila samostan in je bila v izpolnjevanju strogih pravil lep zgled drugim sestram. S posebno ljubeznijo je skrbela za bolnike in reveže. S čudovito vztrajnostjo je molila še posebno za one, ki so hodili po krivih potih in so sami popolnoma pozabili na molitev.

Po pravilih, ki jih je sestavil Benedikt za svoj red, je bil ženskam prepovedan vstop v njegov samostan. Tega pravila se je držal tako trdo, da niti ljubljeni sestri ni dovolil izjeme. Enkrat na leto sta se shajala, vsakikrat na praznik, in sicer v eni izmed hiš blizu samostana. Ta dan sta prebila v duhovnem pogovoru in skupni molitvi. Kako je potekal tak dan ob njunem vsakoletnem srečanju, nam je opisal papež Gregorij Veliki, rojen nekaj let prej, preden je Sholastika umrla. Kar je slišal od drugih, pripoveduje verno in  preprosto sam takole: “Sestra častitega očeta Benedikta, po imenu Sholastika, je bila od svojih otroških let vsemogočnemu Gospodu posvečena. Enkrat na leto je navadno prihajala k svojemu bratu. Božji mož ji je prihajal vselej naproti nedaleč od samostanskih vrat, do neke samostanske pristave.

Tako je nekega dne spet prišla; in njen častiti brat je šel k njej v družbi svojih učencev. Ves dan sta Boga hvalila in se pogovarjala o svetih rečeh. Ko se je že začelo mračiti, sta skupaj zaužila pozni obed. Še sta sedela za mizo, ura pa se je med duhovnim pogovorom hitro naprej pomikala. Pozno je že bilo. Tedaj je Bogu posvečena sestra poprosila brata:”Prosim te, nocoj me nikar na zapuščaj, da se bova do jutra pogovarjala o veselju nebeškega življenja.” Brat Benedikt pa jo je zavrnil: “Kaj vendar govoriš, sestra moja? Saj vendar veš, da ne morem čez noč ostati zunaj samostanskih vrat.” Nebo je bilo jasno, da ni bilo videti najmanjšega oblačka na njem, Ko je torej sveta redovnica slišala, kako odločno jo je brat zavrnil, je sklenila roke, jih položila na mizo in v ponižni molitvi k vsemogočnemu Gospodu sklonila nanje glavo. Komaj je vzdignila glavo in pogledala kvišku, je začelo tako strašansko grmeti in se bliskati in nastal je tak naliv, da ni ne sveti mož mogel iti nikamor ne njegovi bratje, ki so bili z njim. Bogu posvečena devica je med tem, ko je sklonila glavo in jo naslovila na roke, tako točila solze, da je z njimi jasno nebo v deževno spremenila. In nič presledka ni bilo med njeno molitvijo in ploho, marveč je ploha tako hitro sledila molitvi, da je tisti trenutek zagrmelo, ko je vzdignila glavo od mize.

Sveti Benedikt je zdaj videl, da se med treskanjem in grmenjem in silnim nalivom ne more vrniti v samostan. Začel je tožiti in ves žalosten rekel.”Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra! Kaj si mi naredila?” Ona pa mu je odgovorila: “Glej, prosila sem te, a me nisi hotel uslišati; potem sem prosila svojega Gospoda, ta me je uslišal. Zdaj kar pojdi, če moreš; le pusti me samo, ti se pa vrni v samostan.” Vendar Benedikt ni mogel izpod strehe. Ker na sestrino prošnjo ni hotel ostati, je moral ostati zaradi nevihte. Tako se je zgodilo, da sta prečula vso noč, ki jima je hitro minila v pogovorih o duhovnem življenju.

Naslednje jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Sv. Gregorij dodaja, da je tretji dan nato videl sv. Benedikt, kako se duša njegove sestre kakor golobček dviga v nebo. Ugotovil je njeno smrt in hvalil vsemogočnega Boga, da je Sholastiki dodelil takšno slavo.

Svetnica je umrla l. 542, stara šestdeset let. Njen spomin se obhaja 10. februarja od 12. stoletja dalje. Časte jo kot zavetnico zoper strelo in priprošnjico ze dež.

Svetnico upodabljajo kot opatinjo v črni redovni obleki, s knjigo redovnih pravil in z golobom; nekateri tudi pri zadnjem srečanju  z Benediktom.

(zapis povzet po besedilu v delu Leto svetnikov I)

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.