Danes goduje (12.10.) sv. Maksimilijan Celjski

 Sveti Maksimilijan, imenovan tudi Celjski ali apostol Norika, se je rodil okoli 230 v takrat rimskem naselju Claudia Celeia (današnje Celje); mučen pa naj bi bil 12. oktobra 284 prav tako v Celeiji.

Sveti Maksimilijan, edini otrok premožne in ugledne družine v Celeiji, je bil že kot otrok deležen vzgoje v krščanskem duhu. Po smrti staršev je razdal premoženje, ki ga je podedoval, sužnjem pa podaril prostost. Sam je odšel v Rim, kjer je postal duhovnik. Papež Sikst II. (257 – 258) ga je zaradi njegovega dela posvetil v škofa in ga poslal nazaj v Norik oznanjevat Kristusov nauk.

 

 

 

 

 

 

Naselil se je v Laureacumu (Lorchu), tedanjem glavnem mestu severnega Norika ob sotočju rek Donave in Aniže, v današnjem mestu Enns-Lorch.  Tega Maksimilijanovega Lorcha pa ne smemo zamenjati z mestom Lorchom ob reki Ren.

 

 

 

 

Norik je bilo najprej keltsko kraljestvo pod vodstvom plemena Norikov, ki je obsegalo večji del današnje Avstrije, kakor obmejna področja Bavarske (vzhodno od reke Inn) in Slovenije. Kasneje je bila to rimska provinca Noricum, ki je mejila na jugu z Italijo, na vzhodu na Panonijo in na zahodu z Recijo (Raetium).
V Lorchu je misijonski škof Maksimilijan deloval 20 let in je kot potujoči škof potoval po vsej pokrajini.

 

 

 

Ko je v Norikumu izbruhnilo preganjanje kristjanov, je sveti Maksimilijan pomagal preganjanim kristjanom v rodni Celeiji. Rimski sodnik Eulazija (Eulasius), ki je deloval tam kot namestnik cesarja Numerijana (283 – 284) mu je prigovarjal naj preneha z oznanjevanjem prepovedanega krščanstva in se priključi poganski veri. Ker je sveti Maksimilijan kljub grožnjam ostal zvest krščanstvu in je k temu bodril tudi svoje vernike, ga je dal Eulazij obglaviti.

 

 

 

 

 

 

Zanimivo je, da ima zelo stara grafika, ki prikazuje svetega Maksimilijana pred rimskim sodnikom Eulazijem, v zakulisju podobo mesta, ki je na las podobno osrednjemu trgu starega mesta Enns-Lorch ob izlivu Aniže v reko Donavo.

 

 

 

 

 

 

Truplo naj bi skrivoma pokopali ob tedanjem mestnem obzidju, kjer je danes »studenec obglavljenja svetega Maksimilijana« in nad studencem majhna kapelica. Njegovo zemeljsko življenje se je s tem končalo, začela pa se je zanimiva in zelo burna pot njegovih svetniških relikvij.

 

 

Nadaljnja »pot« svetega Maksimilijana je tesno povezana z nastankom znamenitega Bischofshofna. Bischofshofen leži v okraju Pongau, ki se razprostira med Pinzgau-om na zahodu in Lungau-om na jugovzhodu, na jugu pa meji s Koroško. Pongau se v dokumentih prvič omenja v letih 750 in 788, prav v tistih letih, ko se zgodba s svetim Maksimilijanom nadaljuje.

 

 

 

 

V zgodovinskih dokumentih je Bischofshofen prvič imenovan ob ustanovitvi samostana Maximilianszelle, leta 711. Prvo zgodovinsko poročilo o nekem svetem Maximilianu iz Pongau-a je v raznih dokumentih prvega salzburškega škofa Arno-ja. Poročilo govori o dveh lovcih Lidi-ju in Tonazanu, ki sta v Pongau-u (Naselje ob vodi) naletela na neki sveti kraj, kjer so se godile čudežne stvari.

 

 

 

 

 

Ti dogodki v Pongau-u govorijo o češčenju in grobu svetega Maksimilijana. O tem sta poročala svetemu Rupertu, škofu v Salzburgu, ki je dal na tistem mestu s soglasjem bavarskega vojvoda Teodo-ja zgraditi cerkvico svetega Maksimilijana (Cella Maximiliana) in jo tako povezal s starim krščanskim izročilom tega kraja. S tem se je začela zgodovina Bischofshofna in velika uganka zgodovine, kako se je ravno v tem prostoru, poseljenem z alpskimi slovani in rimljani začelo in ohranilo češčenje svetega Maksimilijana. S to cerkvijo in samostanom ob njej pa je sveti Rupert hotel ustanoviti misijonsko središče za apostolat med Slovani.

 

 

Ne ve se pravzaprav ali je bila »Cella« zgrajena na grobu svetega Maksimilijana ali ne. Leta 878 naj bi na željo vzhodnofrankovskega kralja Karlmanna svetniške ostanke svetega Maksimilijana prenesli v Altötting (Cella je bila namreč ob roparskih pohodih Slovanov večkrat porušena), ki je imel med Karlmannovimi posestmi prav poseben položaj. Tam so jih položili v posebno kapelo skupaj z relikvijami svete mučenke Felicite.

 

Leta 907 je Altötting prešel v roke Passauskih škofov. Svetniške ostanke svetega Maksimilijana je Passauski škof Pilgrim med leti 976 in 980 dal prenesti v Passau in jih tam pokopal skupaj z relikvijami svetega Valentina, škofa v Raeti-ji. Častihlepni škof Pilgrim je s tem hotel Passau povezati s starokrščansko nadškofijo v Lorchu in njenim prvim škofom in s tem položaj Passau-a okrepiti nasproti močnemu metropolitanskemu Salzburgu.

 

 

 

 

S tem je pohlepni škof Pilgrim izrazil zahtevo, da se škofiji Passau priključi nekdanje ozemlje stare nadškofije Lorch z vsemi njenimi častmi. Vendar Pilgrim v tem ni uspel. Tudi z relikvijami ni bilo sreče.

 

 

 

 

Leta 1289 so oba sveta škofa z največjimi slovesnostmi premestili v nov čudovit grob pod križišče glavne in prečne ladje.  Leta 1662 je Passau zajel velik požar, ki je porušil oboke nad križiščem ladij in skoraj “uničil” njegove svetniške ostanke. Ko so po požaru odstranili ruševine in odprli grob, bojda v relikviariju ni bilo ne relikvij svetega Maksimilijana ne relikvij svetega Valentina.

 

 

Pod vplivom ogroženosti krščanstva zaradi različnih krivoverstev, predvsem Turkov, je češčenje svetega Maksimilijana v drugi polovici 13. stoletja spet pridobilo na pomenu. Povečalo se je zanimanje, še posebej za častitljiv položaj nadškofa Maksimiljana v Lorchu. Passauski škof Pilgrim je vse to in svoje cerkveno-politične namene povezal in s pripovedjo o življenju sv. Maksimilijana, ki je nastala prav v Passavu, skušal utrditi svoj položaj.

Tudi Freising se spominja legendarnegaMaksimilijanovega misijonskega delovanja, saj naj bi on sam, na znamenitem “Dombergu”,  pogansko svetišče spremenil v Marijino kapelo.

 

 

 

 

 

 

V temni romanski kripti je knezoškof Johann Franz Ecker (1696 – 1727) dal zgraditi svetlo kapelo sv. Maksimilijana. V stranske niše je dal postaviti kipe svetega Maksimilijana, Korbinijana, Bonifacija in Ruperta, kot prve oznanjevalce vere na starem Bavarskem. V tej kapeli pa si je tudi pripravil grobnico zase.

 

 

 

 

Kaj pa v Celju, naslednici nekdanje Celeie?

 

 

 

Sveti Maksimilijan je glavni zavetnik celjske škofije. Celje se tudi ponaša z dvema cerkvama, ki spominjata na velikega škofa; prva je cerkev svetega Maksimilijana nasproti nove avtobusne postaje. Zgradili so jo proti koncu 15. stoletja.

 

 

 

 

Prav na mestu njegove mučeniške smrti, kjer je zdaj »studenec obglavljenja svetega Maksimilijana« pa stoji cerkvica, ki naj bi jo leta 698 zgradil sam salzburški škof sveti Rupert, a je bila pravzaprav zgrajena v času celjskih grofov.

 

 

 

 

 

Podoba sv. Maksimilijana v Novi cerkvi pri Vojniku. Pod svetnikovimi nogami je panorama mesta Celja in okolice.

Svetega Maksimilijana sicer upodabljajo v škofovskih oblačilih s pastirsko palico ali križem v levi in palmovo vejo ali mečem v desni roki.
Kaj vse to pomeni za nas v Sloveniji?

Res zanimivo je spremljati »boj« za relikvije svetega Maksimilijana. Imeti »kosti« tako slavnega mučenca je bilo, kot imeti neprecenljivi zaklad. To si lahko bogato »vnovčil« bodisi pastoralno, žal tudi politično.

 

Dejstvo pa je, da se danes ponašajo s svetimi Maksimilijanom tako v Bischofshofnu, Altöttingu, Freisingu, kakor v Passau-vu in Linzu. Zanimivo je, da v vseh teh krajih njegovega češčenja brez kakršnega koli nelagodja ali sramu omenjajo, da je bil doma iz Celeie, današnjega Celja v Sloveniji. To napišejo tako Avstrijci, kakor Nemci!

 

Če pa pogledamo liturgični koledar slovenske Cerkve, je pa za 12. oktober napisano:
sreda 28. navadnega tedna: maša poljubna!
Ali: sv. Maksimilijan Celjski, mučenec, neobvezni god.
Bi pričakoval kako drugače vsaj za škofijo Celje. A tudi za celjsko škofijo je sveti Maksimilijan Celjski samo drugi zavetnik škofije in samo obvezni god. Daleč od praznika in praznovanja!

Res je, da je sveti Maksimilijan živel v Celeii, ko tam še ni bilo Slovanov in se takratna Celeia ne more enačiti ne versko, ne kulturno, ne jezikovno z današnjim Celjem v Sloveniji, sta pa ob mesti vendarle zgodovinsko identični.

 

Prav zaradi tega dejstva, si je salzburški škof sveti Rupert prizadeval, da bi »Cello« v Pongavu naredil za središče pokristjanjevanja Slovanov, saj bi se v svetem Maksimilijanu iz Celeie Slovani najlažje prepoznali. Žal, so bili prav Slovani tisti, ki so ta center vsaj dvakrat, če ne trikrat požgali in oropali.

 

Šele Chimsko jezero, veliko pozneje, je bil »trenutek« za Slovence, da so spoznali, »kaj jim je v zveličanje«. S tistim trenutkom se tudi začenja zgodovina slovenskega naroda, saj so bili s sprejemom krščanstva, priznani in prišteti k omikanim krščanskim evropskim narodom. Prava zgodovina našega naroda pa se je skrivnostno pletla že davno prej in v te skrivnostne niti je z vsem »žitjem in bitjem« vpleten veliki mučenec, sveti Maksimilijan iz Celeie.

 

Presenetljivo drugačno miselnost kaže novi svetniški lekcionar, kjer je zapisano: Sveti Maksimilijan Celjski, mučenec. V Sloveniji obvezni god, v Celjski škofiji praznik.

Prav zaradi tega ima tudi lastno Berilo, lastni Odpev in Psalm, lastno Vrstico z alelujo in seveda tudi lastni Evangelij. To pa je lepo videti, še lepše maševati.

Ko namreč danes hočemo podeliti »legendarnost« ljudem, ki tega nikakor ne zaslužijo, je prav, da bolj naklonjeno gledamo na legendarnega svetega Maksimilijana.
 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.