Že nekaj tednov pred božičem, skozi ves advent, se vpleta v vsakdanje življenje božično razpoloženje najprej z resnostjo zornic ali svitanic, kot jih ponekod imenujejo, s tihoto v domovih in s celo vrsto prisrčnih navad. Advent je bil vernim Slovencem od nekdaj svet čas, čas zbranosti, notranje priprave na praznik Gospodovega rojstva. Nekoč so adventni večeri potekali v lepi družinski skupnosti, ob molitvi rožnega venca, petju adventnih pesmi ter ob pripravljanju jaslic. Verjetno se je ta navada še kje ohranila.

Na okrašenem vencu iz smrekovih vej se bodo druga za drugo prižigale adventne sveče in od nedelje do nedelje bodo govorile o pričakovanju božiča. Ko gledam te lučke se mi poraja vprašanje kaj predstavljajo te male lučke sredi temine in mraza zime, ki se že približuje? Odgovor mi prihaja kar sam od sebe. To so sledovi upanja, neomajnega upanja, ki izziva moči zla in se upira besnenju nasilja. Upanje, da bomo mogli videti novo obličje zemlje, da bomo mogli doživeti okus miru, bratstva in pravičnosti, okus, dišeč, kakor je dišeč okus dobrega kruha, ki so ga pravkar vzeli iz krušne peči. To so drobci hrepenenja, ki prevzema vse ljudi, ki dopustijo, da jih pritegne za sabo duh božiča, kakor vrtinec, ki nas pritegne k novemu začetku. Hrepenenje preprostega in dobrega srca, čistega in sočutnega.

Ko gledam že prvo lučko na vencu, mi pride na misel pesem o lučki: »Poglej to lučko, poglej ta sij, ki seže do srca in greje«. Že prva lučka mi ogreje srce, kako toplo mi bo šele, ko se bo prižgala četrta svečka, ki bo v vsem svojem sijaju naznanjala, da bo kmalu Sveti večer, večer upanja in pričakovanja. Ja, pogled na to lučko me greje, ker mi daje upanje, da ni daleč dan, ko se bo za vse nas rodilo božje Dete, in zato prosim Boga, da bi v času pričakovanja lahko pripravila v svojem srcu topel in svetel prostor za prihod Deteta. Vendar imam občutek, da me preizkuša na ta način, da bom sama spoznala, da lahko le z Njegovo pomočjo v svoji notranjosti prižgem plamen, ki bo ogrel in razsvetljeval moje srce.

V adventnem času prihaja med nas tudi Lučka miru iz Betlehema, iz kraja, kjer se je rodil naš Odrešenik. Lučka, ki prinaša mir in toplino med ljudi, med nas, ki smo željni topline, miru, medsebojne ljubezni. Nič nas ne stane, če podarimo nasmeh, prijazno besedo, če se v tem adventnem času zavemo, da se le na tak način, da delamo dobra dela, veselimo božiča.

Adventni čas je čas notranje priprave na Gospodov prihod. Veliko premišljujem o tistem času, ko je Marija rodila Jezusa v mrzlem hlevčku. Ko ju ni bil nihče pripravljen sprejeti in jima nuditi toplega in svetlega zavetja v mrzli zimski noči. Zato se v meni vedno znova poraja vprašanje ali mu bomo mi sposobni v tem hitrem tempu življenja pripraviti tople jaslice v naših srcih?

Naj nas pogled na svečke, ki se bodo ena za drugo prižigale na adventnem vencu navdaja z upanjem na nov začetek. Čas hitro beži, vendar ga je dovolj, da se v tem času pripravimo na Njegov prihod. Odprimo mu svoja srca, da bo v nas našel toplo zavetje in le tako bomo srečni sami in se bomo znali odpirati tudi tistim, ki še iščejo pot k Njemu.

A.P.

Prihodnjo nedeljo, na praznik Kristusa Kralja vesoljstva je god sv. Cecilije, zavetnice naše cerkve, samostana in župnije.

Sveti maši ob 8.00 in 9.30 bo vodil br. Stane Bešter, provincijski vikar in župnik v Ljubljani – Štepanja vas.

Pri obeh mašah poje domač mešani župnijski zbor sv.  Cecilije. Po maši bo tudi agape.

V ponedeljek 9. novembra 2009 je radio Ognjišče v oddaji PRO ob 400 letnici samostana v živo prenašal  molitveno uro in pogovor z br. Metodom o zgodovini samostana. Spodaj sta povezavi  posnetkov oddaje.

1 del: Molitvena ura

2 del: Pogovor z br. Metodom o zgodovini samostana

Zahvalna nedelja – Danes se Bogu zahvaljujemo za vse, kar smo in kar imamo: za življenje, za sadove zemlje in dela naših rok; za vse duhovne in materialne darove. Bratje kapucini pa se vam zahvaljujemo za vse, kar ste v duhovnem in materialnem smislu darovali za župnijo in za samostan.

Prenos oddaje Prijateljev Radia Ognjišče - V ponedeljek, 9. 11. 2009 bo Radio Ognjišče iz naše cerkve prenašal oddajo PRO. Ob 19.45 bo romarska sveta maša, nato pa bo molitvena ura, ki jo bodo v živo prenašali preko Radia Ognjišče v oddaji PRO. Lepo vabljeni.

ŽPS zato ne bo imel rednega srečanja ampak ste člani vabljeni  k maši in molitvi.

Slike iz romanja Međugorje in članek najdete pod rubriko dogodki

Obletnica posvetitve cerkve - V soboto, 14. novembra obhajamo obletnico posvetitve naše cerkve. Zunanja slovesnost bo v nedeljo, 15. novembra.

Na razpolago je Pratika 2010 (4,8 €), stenski koledar – list (0,45 €), Marijanski koledar (2 €), Evharistični koledar (8 €), knjižica Mašna daritev (1 €), papeževa okrožnica Ljubezen v resnici (5 €), Sveto pismo in knjige iz Kapucinske knjižnice.

SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH, 2. november - Spominjamo se vseh naših bratov in sester, ki so šli pred nami v večnost, a še niso v polni Božji slavi.

Na grobišču Teharje bo sveta maša in molitev za rajne  ob 15. uri. Svojci tam zaprtih in pobitih ter vsi molilci za spravo, lepo vabljeni.

MAŠE ZA RAJNE – V mesecu novembru bomo vsak dan darovali sveto mašo za tiste pokojne, ki jih boste priporočili. Ves vaš dar bo namenjen za svete maše, kar boste darovali več, bomo maše opravili kasneje.

ZAHVALNA NEDELJA, 8. november – Želi nas spomniti, da je vse kar imamo in kar smo,  Božji dar, za katerega se je potrebno tudi zahvaliti. Ob tej priložnosti se bomo Bogu zahvalili za vse: za življenje, za sadove zemlje in delo naših rok, za stanovanje, za delovno mesto, za naše bližnje, za družino, za duhovne in materialne dobrine, za vero, za Cerkev in domače župnijsko občestvo … Ta dan bo tudi maša pri sv. Miklavžu ob 15.00

NA PRVI PETEK vabljeni k molitvi in čaščenju Najsvetejšega po večerni maši.

NABIRKA PRIHODNJE NEDELJE, prve v mesecu, je namenjena za nove župnijske prostore in jo toplo priporočamo.

ČIŠČENJE IN KRAŠENJE – Bog povrni vsem, ki ste v oktobru čistili in krasili naše cerkve. V novembru čistijo iz Zagrada, Pečovnika, Osence in Zvodnega.

DUH ASSISIJA  – MOLITEV ZA MIR, 27. oktober. Duh Assisija se imenuje gibanje, ki se je začelo z molitvijo za mir 27. oktobra 1986, ko je papež Janez Pavel II. povabil predstavnike vseh verstev in cerkva v Frančiškovo rojstno mesto Assisi in tam molil za mir.

Vabljeni k molitvi za mir in sveti maši ob 18. uri.

MAŠA IN MOLITEV ZA PO VOJNI POBITE V KOŠNICI, 31. oktober – ob 15. uri bo sveta maša v cerkvi v Tremarjih in ob 16. uri molitev ob spominskem križu v Košnici. Lepo Vabljeni.

VSI SVETI, 1. november – Na praznik Vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, katerih skrite, pred Bogom dejanske svetosti nihče na zemlji ni spoznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Kristusova milost. Ti so namreč znali tisto posvečenje, ki so ga prijeli pri krstu, z Božjo pomočjo v življenju ohranjati in izpolnjevati.

Na celjskem pokopališču bo opravilo za rajne ob 15. uri.

Kdor na praznik sprejme zakramenta spovedi in obhajila, obišče cerkev in pokopališče, moli vero in Oče naš, ter po papeževem namenu in za rajne, prejme popolni odpustek, ki ga nameni nekomu od rajnih.

ZAHVALA - Iskreno se zahvaljujemo vsem svojcem pokojnih, ki ste v tem letu darovali maše ob pogrebu, ter darove in cvetje za obe cerkvi. Bog vam povrni.

MAŠE ZA RAJNE – V mesecu novembru bomo vsak dan darovali sveto mašo za tiste pokojne, ki nam jih boste priporočili. Pripravili smo kuverte z listom, na katerega napišete vse tiste, za katere naj molimo in darujemo svete maše. Kuverte skupaj s priloženim darom za svete maše oddajte v košarico pri oltarju.

Ves vaš dar bo namenjen za svete maše, kar boste darovali več, bomo maše opravili kasneje.

NA RAZPOLAGO je Pratika 2008 (4,80 €), stenski koledar – list (0,45 €), Marijanski koledar (2,00 €), knjižica Mašna daritev 1,00 €), papeževa okrožnica Ljubezen v resnici (5,00 €), Sveto pismo in knjige iz Kapucinske knjižnice.

Spoštovani in dragi pater provincial, dragi sobratje kapucini, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Ko obhajamo 400-letnico, se pravi tako častitljivo obletnico prihoda bratov kapucinov danes, tukaj, – ko so prišli pred 400 leti in so leta 1609 položili temeljni kamen za cerkev in za svoj dom, za svoj samostan, je ta 400-letnica danes za nas najprej velika priložnost za zahvalo Bogu, ki nam je brate kapucine dal, da so skozi 400 let med nami delovali. In delovali tako kakor smo slišali v evangeliju. Jezus je rekel v evangeliju, da nihče ne pozna očeta razen sina, in tistega, komur hoče sin razodeti.

Jezus nam je razodel Očeta, nam je razodel Boga. Danes je v svetu veliko različnih – rečemo: ver ali sekt – , veliko ljudi, ki pravijo da imajo neko posebno vedenje in neko posebno spoznanje o Bogu, toda za nas kristjane je jasno: Bog se je razodel na edinstven in neprimerljiv način v Jezusu Kristusu. Tako kot je tudi zapisano na začetku pisma Hebrejcem: ‘Bog je na različne načine v stari zavezi razodeval samega sebe, ampak na koncu, in to dokončno, nepresegljivo, pa se nam je razodel v Jezusu Kristusu’. In zato je edini, ki nam lahko nekaj pove o Bogu njegov učlovečeni sin Jezus Kristus. Njegovo razodetje o Bogu, njegov govor o Bogu ni ugibanje: Bog bi utegnil biti takšen, pa drugačen, … Jezus nam govori o svojem Očetu na čisto poseben način iz svojega življenjskega izkustva in vse to kar Jezus dela – tako kot Jezus misli, tako kot Jezus reagira na razne dogodke, tako kot Jezus deluje, to je razodetje Boga. Ko pravi Jezus: ‘kdor je videl mene, je videl Očeta’, hoče s tem reči: Boga poznamo samo po knjigi in ta knjiga je knjiga življenja Jezusa Kristusa, njegove smrti in njegovega vstajenja.

In če smo mi tukaj na celjskem, ki imamo sedaj svojo škofijo, če smo tukaj na celjskem postali toliko zreli kristjani, da nam je sveti oče pred dobrimi tremi leti zaupal odgovornost za prihodnost krščanstva v tem našem kraj, v tej naši deželi, celjski, potem je to tudi zato, s tem ko nam je dal svojo škofijo, potem je to tudi zato, ker so tukaj 400 let delovali bratje kapucini in oznanjali Jezusa Kristusa, ko so obiskovali naše župnije, hodili po njih, oznanjali in pričevali s svojim življenjem.

Pa ne samo to! Ta kraj je bil znan tudi še za neko drugo dejavnost, tisto, ki se nanaša na naslednje Jezusove besede iz današnjega evangelija, ko pravi: ‘pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek’. Ampak Jezus deluje tako, da lahko pridemo k Njemu preko nas, preko ljudi in še posebej se je v tem odlikoval ta kraj, se pravi ta cerkev, ki je bila dolga stoletja središče sprejemanja tistih, ki so še posebej utrujeni, obteženi. To je bil kraj spovedovanja. Toliko ljudi je rado prihajalo in še danes prihajajo sem, gredo v Celje h kapucinom k spovedi – če rečem tako po domače. To izročilo, ta kraj spovedovanja, kraj, kjer res lahko Jezus uresničuje svojo obljubo, da nam bo dal počitek, da nas bo odrešil naših bremen, se ravno uresničuje in se je skozi 400 let uresničeval tukaj.

Da smo mi danes tukaj kot kristjani, je to seveda vedno zasluga preteklosti. Mi smo dediči krščanskega izročila, mi smo dediči delovanja in prizadevanja Cerkve na tem našem področju in ravno v tem prizadevanju Cerkve, v tem oznanjevalnem in zakramentalnem delovanju Cerkve tukaj imajo bratje kapucini odlično mesto in zato smo danes ob 400-letnici njihovega prihoda hvaležni njim, vsem tistim rodovom bratov, ki so tukaj delovali in hvaležni Bogu, ki nam jih je poslal.

Za današnjo slovesnost smo izbrali mašo v čast sv. Frančišku, ustanovitelju frančiškanskih družin, Frančiškovih družin, kamor sodijo tudi bratje kapucini. In ko smo zdajle prisluhnili temu evangeliju, smo najprej slišali kako Jezus blagruje, ko reče: ’slavim te, oče, Gospod nebes in zemlje, ker si prikril to modrim in razumnim in razodel otročičem’.

Zakaj vzamemo danes, za današnjo slovesnost v čast sv. Frančišku ravno te svetopisemske Jezusove besede? Kaj je pravzaprav tisto, kar Jezus tukaj blagruje? Če Jezus govori o otročičih, to ne pomeni, da moramo postati otročji, pač pa pomeni, da moramo postati otroški. In med otroškostjo in otročjostjo je velikanska razlika. Otroškost pomeni predvsem tista predanost, odsotnost vsake zvitosti in vsakega slepomišenja – bi lahko rekli. Biti tako, kakor je Jezus tukaj blagroval pomeni ravno verjeti mu, verovati Jezusu brez ovinkov in brez lastnih izgovorov. Tisto, kar je značilno za otroka je, da ni pokvarjen, da ni pokvarjen v tem smislu, da ne reče – tako kot smo mi navajeni reči – odrasli: ‘že, že, ampak! Vedno rečemo ‘ampak’: saj, saj, ampak …, vedno imamo en ‘ampak’, vedno imamo en izgovor, ko slišimo Jezusovo besedo, ko slišimo evangelij: ‘Saj vemo, da ima Jezus prav – če smo verniki – ampak, ampak mi bi pa nekaj še vendarle, nekaj po svoje, z nekim pridržkom, z nekim izgovorom, z neko rezervo sprejemamo Jezusovo besedo. In zato vedno ostajamo na pol poti. Jezus blagruje tiste, – in to so bili predvsem njegovi apostoli, in po njihovem zgledu je bil potem to sv. Frančišek, – tisti, ki so vzeli evangelij, lahko bi rekli, smrtno zares, ki so vzeli evangelij brez pridržkov. In to je vsa – bi lahko rekli – umetnost Frančiškove svetosti in tudi nenazadnje njegovega uboštva.

Da pa lahko človek evangelij tako vzame zares, ga mora poslušati, se pravi: mora prisluhniti božji besedi, mora odpreti svoje srce, svoja ušesa, predvsem pa svoje srce, svojo pripravljenost in ne samo slišati po tem pa pozabiti, temveč v molitvi to razumevanje poglobiti in utrditi.

In če človek vzame evangelij zares, potem je to mogoče samo tedaj, če je pripravljen – kot bi rekli danes – biti alternativen. To je taka kunštna beseda, ki jo danes pogosto slišimo. Se pravi, da je človek pripravljen biti malo drugačen kakor okolje. Da ne – kot pravimo – tuli z volkovi. Da se ne ravna po javnem mnenju. Da se ne obrača po vetru, tako kakor se ljudje, ampak da zna in da je pripravljen biti drugačen, biti včasih tudi bela vrana, kot rečemo. In če hoče danes, v današnjem svetu, človek postati kristjan, ostati kristjan do konca, v vsakem trenutku svojega življenja, potem seveda ne bo mogel drugače, kakor da je pripravljen vzeti nase to breme, breme alternativnosti. Kajti ni lahko biti drugačen. Veliko lažje je plavati s tokom in ne proti njemu. Veliko lažje je ravnati tako kot delajo vsi okoli mene, veliko težje pa je izpostaviti se mogoče včasih čudenju, da ne rečem celo posmehu. To zna biti breme! Ampak Jezus pravi, da je njegovo breme lahko, da njegovo breme ni težko. Kdaj postane lahko in kdaj postane sprejemljivo? Takrat, če imamo v srcu veliko ljubezen do njega . Nobena stvar v življenju ni težka, če stoji za njo ljubezen. Saj veste matere in očetje sami: skrbeti za otroke, še posebej takrat, če nastane nekaj težkega, je zelo hudo, ampak, če je starševska ljubezen za vsem tem, potem pa ni staršem, ni materi, noben trud odveč, ker gre za njenega otroka, ki ga ima rada. In tako je seveda za naše prijateljstvo, tako je za naše medčloveške odnose, in tako je tudi seveda za naš odnos v Cerkvi. Če imamo Cerkev radi, če imamo Jezusa radi, če smo spoznali Božjo ljubezen in če nas ta ljubezen ni pustila ravnodušne, ampak želimo nanjo odgovoriti s svojo ljubeznijo, potem nam ne bo težko sprejeti tudi tega, da bomo včasih kaj pretrpeli zaradi svoje zvestobe Jezusu, zaradi svoje zvestobe evangeliju.

To je bil sv. Frančišek, ki je ustanovil svoje skupnosti, ki so bile zelo drugačne od okolja, in ki so ostale drugačne skozi stoletja in so na ta način lahko pričevale za evangelij, za Jezusa Kristusa.

To je naša preteklost, preteklost, na katero smo lahko ponosni.

Kaj pa naša sedanjost in naša prihodnost? Da smo mi vsi, da znamo biti tudi v tem svetu in bomo morali biti v tem svetu vedno bolj drugačnim, če bomo hoteli ostati Jezusu Kristusu. In v čem je ta drugačnost?

Ta drugačnost je na mnogih plateh. Naj omenim samo eno. Danes veliko govorimo o recesiji. Ta recesija, se pravi te težke stvari v gospodarskem življenju, ki so se zgrnile na nas – recimo – zadnje leto, so pač posledica nekega hlastanja za dobičkom in bogastvom, za užitkom, ki ga dobiček prinaša, in ki se je sesul, ker je bil pretiran: posledica pohlepa in grabežljivosti. To je pa ravno tisto, proti čemur s svojo skromnostjo, s svojim uboštvom pričuje sv. Frančišek, je od svojih apostolov pričakoval Jezus in pričakuje to od nas vseh, ki smo kristjani, in zato nam je Frančiškov zgled njegovih učencev, še posebno dragocen. In bo dragocen tudi v prihodnje.

Živimo v svetu, ki ga lahko imenujemo potrošništvo. Ampak to potrošništvo, to hlastanje za tem, da si lahko vedno nekaj novega privoščiš in da lahko vedno nekaj novega kupiš, to potrošništvo je že samo znamenje neke recesije. Sedaj je prišla recesija. – Recesija pomeni korak nazaj, pomeni upad, pomeni znižanje, zmanjševanje. – Ampak je še neka druga recesija, ki je veliko bolj nevarna in ki je pravzaprav tesno povezana s potrošništvom. To je recesija vere in recesija upanja.

Ljudje pravzaprav, mnogi, ne upajo ničesar več. Od življenja ne pričakujejo ničesar več. In edino, kar še lahko pričakujejo je tisto, kar si privoščijo, in da si lahko privoščijo, potrebujejo denar, potrebujejo bogastvo. To je vsa življenjska modrost tolikih naših sodobnikov. Ker je za vsem tem recesija, recesija vere in recesija upanja, se pravi upad vere in upanja, je nastopilo hlastanje po dobičku, hlastanje po imetju, ki pa se je sesulo zato, ker je bilo pretirano, ker ni bilo realno. In tako je za recesijo vere in recesijo upanja, nastopila tudi gospodarska recesija, se pravi: razmere, v katerih živimo mi vsi.

In drage sestre, dragi bratje, naša alternativnost, naša drugačnost pa je najprej v tem, da znamo ohraniti vero in upanje, da vemo, da ne živimo samo za to, kar si lahko na tem svetu privoščimo, ampak, da je naša prihodnost neprimerno večja in neprimerno lepša, kot tista, ki si jo lahko zgradimo, ki jo lahko dosežemo na tem svetu. To je tisto upanje, ki ga moramo ohraniti in zaradi tega upanja je lahko sv. Frančišek živel tako skromno, ker je vedel, da smisel njegovega življenja ni od tega, kar si lahko na tem svetu privošči, ampak nekaj drugega, nebeško božje kraljestvo.

Drage sestre in dragi bratje, ob 400 letnici se torej zahvaljujemo Bogu, bratom kapucinom, sv. Frančišku, Cerkvi, za vse to, kar nam je bilo dano, kar je bilo dano našim prednikom in od tega živimo še danes tudi mi. In ga prosimo, Gospoda Jezusa, nam vsem, za sveto Cerkev, za krščansko skupnost tukaj na Celjskem, v tej naši celjski škofiji, da bi mi vsi znali ostati zvesti, da bi znali sprejeti v tej zvestobi, če je potrebno, tudi našo krščansko drugačnost, da bomo lahko ostali zvesti Jezusu Kristusu in bomo pričevali v tem svetu za našo vero in za naše upanje v Jezusa Kristusa, našega odrešenika, za njegovo kraljestvo. Amen.

Več o slovesnosti najdete Tukaj

V letošnjem letu mineva 400 let odkar so prišli bratje kapucini v Celje.

25. oktobra 1609 je bil položen temeljni kamen za gradnjo samostana in cerkve na čast Sv. Ceciliji.

V soboto, 24. oktobra bo potekal Podaj MI Roko. Ob 16.00 se bomo zbrali v kapucinski cerkvi pred Najsvetejšim, nato se bomo podali v Celje, kjer bomo s petjem in igro vabili Celjane k praznovanju. Zaključili bomo s praznovanjem v kapucinskem samostanu. Tu najdete tudi slike

V nedeljo, 25. oktobra bo ob 9.30 slovesna maša ob 400-letnici prihoda bratov kapucinov v Celje, ki jo bo vodil nadškof dr. Anton Stres, apostolski administrator  celjske škofije.

Priložnostna zgibanka ob 400-letnici prihoda kapucinov v Celje

Več o zgodovini kapucinskega samostana v Celju najdete tukaj

Več o bratih kapucinih najdete tukaj

SV. LUKA, 18. oktober

Prihodnjo nedeljo praznuje sv. Luka, evangelist in zavetnik podružnične cerkve v Tremerjih.

Slovesno sveto mašo ob 10³⁰ bo vodil br. Metod Benedik.

Po maši bo tradicionalni kulturno-zabavni program.

Pismo iz misijonov:

27.9. 2009

Dragi župnik, dragi patri,

vem, da se pri »kapucinih«, to je v moji fari veliko moli za duhovne poklice. Pa svojim pozdravom dodajam še prošnjo, da bi molili za naše bogoslovce na Salomonih (3 škofije).

Naj ob zgledu in priprošnji Dobrega Pastirja, tudi sami postanejo njemu podobni.

Vse dobro vam in mojim sofaranom

Drago Ocvirk, CM

SKUPNO PRAZNOVANJE MISIJONSKE NEDELJE bo za našo škofijo v Trbovljah pri Sveti Mariji ob 15. uri. Somaševanje bo vodil nadškof dr. Anton Stres.

Lepo vabljeni!

Današnja nabirka je za misijone in jo toplo priporočamo.

SLOMŠKOVO  BRALNO PRIZNANJE

Začenjamo po jesenskih počitnicah – v mesecu novembru.

Upamo, da se nam boste tudi v tem veroučnem letu pridružili vsi tisti, ki ste sodelovali že prejšnji dve leti. Še enkrat čestitamo vsem, ki ste izvrstno opravili svoje delo in računamo na to, da boste tudi letos zgled drugim. Veseli pa bomo tudi vseh, ki se nam boste letos pridružili prvič.Pripravili smo nekaj sprememb, nekaj novih knjig – skratka, potrudili se bomo, da bo naše sodelovanje zanimivo. Več informacij boste prejeli v naslednjem tednu pri verouku.