Volčiči in volkuljice (VV) so najmlajša skavtska starostna skupina. Vanjo spadajo otroci stari od 8 do 10 let oziroma od tretjega do vključno petega razreda. VV prek igre spoznavajo osnove skavtskega življenje, hkrati pa s pomočjo volčjih zakonov in volčje obljube razvijajo čut in odgovornost do sočloveka, narave in svoje okolice. Rdeča nit srečanj je Knjiga o džungli (J. R. Kipling). To je zgodba, ki govori o odraščanju dečka Mavglija, ki se je pred hudobnim tigrom Širkanom v volčji brlog, kjer so ga prijazno sprejeli Oče volk, Mama Rakša in njuno krdelo. Mavgli je skupaj z volčiči iz krdela rasel in postal pogumen ter spreten mladenič. S pomočjo svojih džungelskih prijateljev je ugnal Širkana in s tem v džunglo zopet prinesel mir, nato pa se je kljub navezanosti na svojo džungelsko družino vrnil nazaj med ljudi, kjer je končno našel svoj notranji mir. Na njegovi poti so mu pomagali Akela (vodja krdela) Mojca, Balu (sivi medved) br Marjan, Bagira (črni panter) Tadej, Kača Kaja (skalni piton)Sara, Čil (škarnik), mama Rakša( mati voukulja) Metoda in drugi.
Vsak izmed voditeljev krdela tako prevzame ime enega od teh likov in zavzame njegovo držo (Akela skrbi za krdelo, Balu za duhovni razvoj, Bagira skrbi za igre, fizično aktivnost, Kaja za Ročne spretnosti…).
Volčiči in volkuljice sestavljajo krdelo, ki šteje največ 25 članov. Sestavljajo ga tako dečki kot tudi deklice. Krdelo se glede na program po potrebi lahko razdeli na manjše skupine, ki se imenujejo gruče. Te imajo svoje vodnike in podvodnike in so največkrat poimenovane po lastnostih, ki jih imajo lahko volkovi (npr. sivi, neustrašni, igrivi…).
Volčiči in volkuljice se srečujejo na srečanjih enkrat tedensko. Pozimi gredo na zimovanje, jeseni na jesenovanje, poleti pa na poletni tabor, ki je navadno še posebej domišljijsko obarvan. Tu se namreč krdelo skupaj s svojimi voditelji lahko prelevi npr. v gusarje, praljudi, vikinge, indijance…
Krdelo ima tudi svojo obljubo, dva zakona, svoje geslo in pozdrav ter svojo molitev. Ko so volčiči dovolj stari, napredujejo v naslednjo starostno skupino – k izvidnikom in vodnicam.
MOLITEV VOLČIČEV
Gospod, naj te srečam v vsakem jutru in večeru,
v vetru in soncu
sredi trat in studencev,
gozdov in planin.
Naj te ljubim v vsakem človeku
in ti ostanem zvest v svojih dolžnostih.
Amen
Zakona krdela
Volčič misli na drugega kakor na samega sebe.
Volčič živi v krdelu v veselju in poštenosti.
Geslo in pozdrav Volčičev
Volčiči in volkuljice (VV) imajo svoje geslo in pozdrav, ki sta prav tako uokoljena v svet džungle.
Geslo se glasi: »Kar najbolje!« in skuša spodbuditi volčiče k temu, da se za vsako stvar potrudijo po svojih najboljših močeh – to je tudi tisto glavno, kar se od volčiča ali volkuljice v krdelu pričakuje. Običajno se geslo uporabi tudi kot klic, da se z njim razdre neformalno sklican krog, preden se volčiči lotijo dela. Stari volkovi zakličejo : »Kar –«, volčiči pa jim odgovorijo »-najbolje!« Pri tem je seveda pomembno, da sta oba vzklika čimbolj glasna in navdušena. Če volčiči na prvi klic odgovorijo premedlo, ga lahko stari volk lahko ponovi glasneje in jih tako vzpodbudi, da tokrat vložijo malo več energije.
Volčiči inajo tudi svoj pozdrav. Kadar se VV želijo pozdraviti, dvignejo desno roko v pozdrav in ob tem rečejo »Dober lov!« Palec, prstanec in mezinec desne roke so ob tem stisnjeni skupaj, tako da se njihove blazinice stisnejo in tako predstavljajo »smrček«, kazalec in mezinec pa ta iztegnjena in predstavljata “ušesi”. Ušesi hkrati predstavljata tudi dva volčja zakona.
Ko roko dvignemo v pozdrav, se mora kazalec dotikati glave (senc). Včasih se pri pozdravu tudi rokujemo. Pri tem desno roko držimo v pozdrav, rokujemo pa se z levo roko (ki gre tako od srca do srca). Mezinca leve roke sta, kot ob običajnem skavtskem rokovanju, prekrižana.
