Vztrajnost utira pot

Nekoč je živela žena, ki je nenehno molila za moža in tri otroke. Bila je edina verna v družini in neskončno si je želela, da bi tudi vsi drugi sprejeli vero. Zlasti eden izmed otrok ji je zadajal več srčne bolečine kot druga dva. Bil je zelo bister in tega se je zavedal. Ukvarjal se je z najnovejšimi filozofskimi smermi ter živel v uživaštvu in zadovoljevanju svojih lastnih potreb. Poleg tega je zaplodil nezakonskega otroka. Njegova mama je vedela, da mu razumsko ni kos, zato je storila nekaj drugega.             Molila je zanj. Nenehno.

Sčasoma je žena našla novega duhovnega voditelja, ki jo je spodbujal, naj vztraja v molitvi. “Sin tolikih solza gotovo ne bo propadel,” ji je dejal. Nato se je spoprijateljil z njenim sinom. V nasprotju z drugimi, ki so ga hoteli pridobiti na svojo stran, mu je bil ta mož intelektualno kos. Nazadnje je mladenič zaradi zgleda in utemeljitev duhovnega voditelja sprejel Gospoda in se spreobrnil v katoliško vero.

Lahko bi rekli, da sta modrosti in pričevanje duhovnega voditelja nazadnje vse spremenila, vendar nikoli ne smemo pozabiti molitve fantove matere. Njena vztrajnost se je naposled izplačala.

Ugibate, kdo so glavne osebe? Mati je bila sveta Monika, duhovni voditelj sveti Ambrož, sin pa veliki sveti Avguštin.

Monikina zgodba nas uči, da priprošnja ni odvisna samo od stopnje svetosti, temveč tudi od naše ponižnosti in vztrajnosti. Nauk zgodbe: Vztrajajte v molitvi

 

(povzeto po besedilu, objavljenem v reviji Beseda med nami / štev. 5, leto 2016)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.