Kapucinski samostan in cerkev

Nova slika (2)V visokem srednjem veku, v začetku 13. stoletja, ko je Cerkev nosila težko breme fevdalizacije, se je sin asiškega trgovca Bernardoneja odzval vabilu, ki ga je slišal s križa v cerkvi sv. Damijana: “Pojdi in popravi mojo Cerkev!” Spoznal je svoje poslanstvo: v Kristusovo Cerkev je potrebno spet vnesti prvotnega duha evangeljske preproščine, uboštva in nedeljene ljubezni do Boga. Njegov zgled je kmalu privabil še druge in tako so z njim postali prva skupnost manjših bratov, ki jih je ustno potrdil papež Inocenc III. leta 1209, s pisnim potrdilom pa Honorij III. leta1223. Leta 1517 sta iz prvotnega reda manjših bratov nastala dva samostojna redova: konventuali (na Slovenskem jim rečemo minoriti) in frančiškani, ki so nastali z združitvijo različnih vej observantov. Nekaj let po nastopu Martina Lutra je iz vrst manjših bratov  izšla nova skupnost, ki je želela čim dosledneje živeti v duhu Frančiškovega uboštva, preprostosti in oznanjevanja: kapucini. Kot redovno skupnost jih je potrdil papež Klemen VII. leta 1528. Bratje so se posebej posvetili oznanjevanju božje besede.

Prihod kapucinov na Slovensko je povezan z misijonskim poslanstvom sv. Lovrenca Brindiškega na Češko. Leta 1600 so kapucini ustanovili samostane v Pragi, na Dunaju in v Gradcu, na prošnjo škofa Tomaža Hrena  1606 pa v Ljubljani. Kapucine kot nosilce “nove, evangeljske pridige” so v delo katoliške prenove vabili škofje, neposredne pobude za ustanavljanje novih samostanov pa so prihajale največkrat od prebivalcev posameznih mest. Tako so na naših tleh neverjetno  hitro nastajali novi samostani: že 1591 Gorica (1609 pridružen Štajerski redovni provinci), 1609 Celje, 1613 Maribor, 1617 Radgona, Trst in Krmin, 1623 Ptuj, 1629 Beljak, 1637 Vipavski Križ, 1640 Kranj in Krško, 1646 Celovec, 1650 Gradišče ob Soči, 1658 Novo mesto, 1706 Škofja Loka.

Nova slika (3)Temeljni kamen je 25. oktobra 1609 blagoslovil graški nuncij Sal­vago. Cerkev je v čast sv. Ceciliji posvetil škof Tomaž Hren dne 14. novembra 1615, kar spričuje napis na kamniti tabli v nekdanjem molitvenem koru. Dejavnost samostana najbolje povzema poročilo iz leta 1725. Tod beremo, da se “v naši cerkvi pridiga vse nedelje in praznike v letu, na godovne dneve svetnike iz redov sv. Frančiška, v postnem času pa tudi dvakrat med tednom, eden od patrov redno enkrat na teden mašuje za oskrbovance v špitalski cerkvi sv. Elizabete, patri gredo na pomoč po župnijah, kadar želijo bližnji župniki, kar se pogosto dogaja”. Ves čas je bila cerkev zelo obiskano spovedno središče. V samostanu je v letih 1667-1771 potekal filozofski in teološki študij. Leta 1935 so mu dogradili konvikt, kjer je bivalo do trideset dijakov. Poleg rednih opravil v samostanski cerkvi in pomoči po župnijah so opravljali tudi službo bolniškega duhovnika, trije patri pa so bili katehetje v šoli. Leta 1939 je bilo v samostanu deset patrov in deset redovnih bratov.

Leta 1941 so Nemci kapucine izgnali in samostan uporabljali za zapor. Po vojni je samostan doživljal nasilje komunističnega režima: procesi, novo izgnanstvo. Vrnili so se 1958 in zasilno stanovali v zakristiji. Dne 4. septembra 1960 je bila ustanovljena župnija sv. Cecilije. Leta 1986 jim je bil vrnjen konvikt, ki so ga uredili za stanovanje, 1994 pa so dosegli denacionalizacijo samostana in ga 2005 dobili tudi v posest; obnova še poteka. Kljub hudim viharjem, ki jih je samostan preživljal predvsem v 20. stoletju, se je ohranilo kar precej knjig stare samostanske knjižnice. Največ knjig je s področja teologije, še posebej pridigarstva, ne manjka pa tudi literature s področja zgodovine, zemljepisa, astronomije, matematike, zdravstva in raznih leksikonov. Vse to opozarja na bogato duhovno in študijsko dejavnost, ki je potekala v samostanu in odmevala v dušnopastirski dejavnosti kapucinov.

Nova slika (4)Samostan je še vedno zelo obiskan kraj spovedovanja, na vabilo župnikov pa gredo patri spovedovat tudi po župnijah bližnje in daljne okolice. Velik shod, povezan s spovedovanjem, je 2. avgusta, na praznik Marije Angelske, Porciunkule; udeleže se ga številni verniki od blizu in daleč.

Staro tradicijo celjskega samostana na svoj način ohranja krajevno bratstvo Frančiškovega svetnega reda, ki se redno mesečno zbira k svojim srečanjem.
Celjski kapucini so že od nekdaj hodili pomagat na Svetino nad Celjem, v letih 1971 – 1997 pa so bili
soupravitelji samostojne duhovnije na Svetini. V župniji sv. Cecilije so že od leta 1993 navzoči in dejavni tudi
skavti, ki jim je blizu duhovnost sv. Frančiška. V svoje vrste zbirajo mlade iz naše župnije pa tudi iz okoliških župnij.

p. Metod Benedik

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja