Pod ljubkim hribom Svetega Miklavža

Prispevek ob 400 letnici samostana v Tedniku Družina 13.12.2009
Kapucinski samostan v Celju je star 400 let

Danes so kapucinski samostani v Vipavskem Križu, Škofji Loki, Ljubljani, Mariboru, Kančevcih, Krškem, na Ptuju in v Celju. Zadnji, celjski, letos praznuje svojo 400-letnico.

Kapucinski samostan v Celju, Družina

Prihod kapucinov na Slovensko je povezan z misijonskim poslanstvom sv. Lovrenca Brindiškega v Prago. Nadškof Berka je v mesto povabil kapucine, da bi oznanjali božjo besedo v katoliškem duhu. Leta 1600 so ustanovili samostane v Pragi, na Dunaju in v Gradcu. Maja 1606 so na prošnjo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, naj se kapucini naselijo tudi v Ljubljani, odgovorili pritrdilno. Temeljni kamen je škof Hren blagoslovil 25. aprila 1607. Gradnja cerkve in samostana je hitro napredovala in 31. avgusta 1608 je Hren posvetil novo kapucinsko cerkev v čast sv. apostolu Janezu.

Povabilo kapucinov
Pobudo za gradnjo kapucinskega samostana v Celju so dali meščani sami. Redovnike so vsaj delno že poznali, saj so se ti na poti iz Gradca v Ljubljano večkrat ustavljali v Celju in tam tudi pridigali. Njihovo prošnjo je podprl škof Hren, ki si je veliko prizadeval, da bi se krivoverci po njihovih pridigah povrnili k resnici prave katoliške vere in bi se po njih spet poživilo versko življenje slovenskega ljudstva. Nadvojvoda Ferdinand je prošnjo rad odobril. Zemljišče na Bregu, na desni strani Savinje, nasproti mestu, je kapucinom za gradnjo cerkve in samostana podaril bogat meščan Zupanič. Temeljni kamen je 25. oktobra 1609 položil in blagoslovil graški nuncij Salvago, o čemer je naslednji dan poročal v Rim kardinalu državnemu tajniku. Cerkev in samostan so gradili, kot pravi zapis iz leta 1725, »s skupnimi darovi in z velikodušno darežljivostjo dobrotnikov«: premožnejši so priskočili na pomoč z manjšimi ali večjimi prispevki, preprosti ljudje so pomagali predvsem s svojim delom. V dobrih petih letih so gradnjo končali. Cerkev v čast sv. Ceciliji je posvetil škof Tomaž Hren 14. novembra 1615, na kar opozarja napis na kamniti tabli v nekdanjem molitvenem koru.

Posvečen sv. Ceciliji
Že leta 1613 je škof Hren, ki so mu bili kapucini zelo pri srcu, pri slikarju Plannerju na svoje stroške naročil podobo sv. Cecilije za glavni oltar. Umetnik je sliko končal leta 1627, o čemer pričuje zapis na njej, ob katerem je tudi grb naročnika, škofa Hrena z geslom T.L.A.P. (Terret labor, aspice premium – Če se bojiš napora, glej na plačilo).

Zgovorno je poročilo o samostanu, ki ga je leta 1725 pripravil gvardijan p. Emanuel iz Celovca. Zapisal je, da ima samostan 27 celic in štiri bolniške sobe, v njem pa biva 26 redovnikov, med katerimi je tudi skupina študentov filozofije. Samostan je bil namreč več kot sto let (1667–1771) stalni sedež filozofskega oziroma teološkega študija. Nekaj let je bil tu tudi noviciat.

Glede dejavnosti je poudaril, da je na prvem mestu pridiganje: »V naši cerkvi se pridiga vse nedelje in praznike v letu, na godovne dneve svetnikov iz redov sv. Frančiška, v postnem času pa tudi dvakrat med tednom.« Samostan je bil v tem času že uveljavljen kot zelo obiskano spovedno središče. Eden od patrov je redno enkrat na teden maševal za oskrbovance v špitalski cerkvi sv. Elizabete. Značilna dejavnost samostana je bila pomoč po župnijah, kadar »želijo bližnji župniki, kar se pogosto dogaja in jim brez razlike in z vso skrbnostjo ustrežemo«.

Kapucinski samostan v Celju, Družina

Delo kapucinov
Tudi z dominikanci v Novem Kloštru in s kartuzijani v Žičah so kapucini dobro sodelovali. Med ustaljenimi pobožnostmi v samostanski cerkvi poročilo navaja devetdnevnico pred praznikom Brezmadežne in 40-urno češčenje Najsvetejšega na tri pustne dneve pred pepelnico, »da bi verniki ob molitvi in ob spodbudnih pridigah bolj začutili klic k pokori«. Poleg tega »se tukajšnji bratje trudijo, da ustrežejo prošnjam za vse vrste duhovnih opravil; tako jih pogosto kličejo k bolnikom, kjer ničesar ne opustijo, kar bi moglo vzpodbuditi in omehčati voljo za srečen konec življenja«. Poročilo nazadnje piše, da se samostan vzdržuje iz miloščine, ki jo bratje zbirajo po bližnji in daljni okolici, redno pa mu nekaj za živež prispeva tudi Žička kartuzija in mestna bolnišnica, kjer patri mašujejo.

Provincialna hiša
Po prvi svetovni vojni so se kapucinski samostani na območju Jugoslavije združili v Ilirsko provinco. Od leta 1919 do 1924 je bil v Celju noviciat, ki ga je vodil magister p. Rudolf Marolt.

Celjski samostan je bil provincialna hiša od konca leta 1921 do leta 1936, ko je postal provincial p. Odilo Mekinda, ki je še isto leto v Škofji Loki ustanovil bogoslovno šolo in postal njen ravnatelj. Zato je moral tudi provincialno službo opravljati v Škofji Loki. Ko je leta 1939 vnovič postal provincial p. Linus Prah, je bil provincialat spet v celjskem samostanu. Po nepričakovani smrti provinciala Lina Praha (16. decembra 1940) je bil 21. januarja 1941 za provinciala imenovan p. Mavricij Teraš, ki se je konec februarja naselil v celjski provincialni hiši. Ker je 6. aprila 1941 Nemčija napadla Jugoslavijo, kapucini niso mogli več prebivati v Celju. Provincial p. Mavricij Teraš se je 19. aprila 1941 odpeljal iz Celja v Krško. Ko se je čez tri dni vrnil v Celje, je bil samostan že zaseden in spremenjen v začasno ječo; dokončno pa je bil ukinjen 28. junija 1941. Zato se je provincial med vojno naselil v kapucinskem samostanu v Splitu. Po vojni, v začetku septembra 1945, se je vrnil v provincialni samostan v Celje, vendar ga je zapustil 16. oktobra 1946, ker je odšel za predavatelja dogmatike in moralke v Škofjo Loko. Od takrat v Celju ni bilo več provincialne hiše.

P. Linus Prah
Leta 1935 je dal provincial p. Linus Prah zgraditi ob samostanu na desni strani cerkve novo stavbo, kjer je bil odprt interni konvikt za fante, ki so začutili redovniški poklic. Tu so bili tudi že prej dijaki, ki so obiskovali državno realno gimnazijo, toda temeljiteje so se zavzeli za domače gojence avgusta 1935. Gojencem v tem konviktu so kolikor mogoče ustregli v vsem, kar sta takrat zahtevala čas in moderna higiena. Imeli so lepo urejene sobe: spalnico, učilnico, obednico itd. Leta 1935 je bilo v konvinktu dvanajst, po prihodu p. Mavricija za gvardijana pa dvajset in pozneje trideset dijakov. Njihov vzgojitelj je bil tirolski p. Robert Torggler, ki se je za silo naučil slovenščine (1936–1938). Zamenjal ga je p. Arhangel Drolc in pozneje p. Boleslav Polanski.

Leta 1937 je gvardijan p. Mavricij Teraš odprl zunanji dijaški konvikt sv. Cirila in Metoda v Osvatičevi hiši na jugovzhodni strani kapucinskega vrta, pred vzpetino v samostanski vrt. Tudi tam je bilo leta 1937 že trideset dijakov; njihovi prefekti so bili najprej p. Jakob Vučina, nato p. Frančišek Lončar (do februarja 1941) in tik pred vojno p. Avguštin Cijan.

Celjski samostan je bil med obema vojnama dobro zaseden in tudi pastoralno zelo dejaven. Poleg rednih opravil v samostanski cerkvi in pomoči po župnijah so opravljali tudi službo bolniškega duhovnika, trije patri pa so bili kateheti v šoli. Predvsem pa so bili znani kot odlični pridigarji in zelo priljubljeni spovedniki, zlasti p. Linus Prah. Leta 1939 je bilo v Celju deset duhovnikov in deset bratov pomočnikov.

Kapucinski samostan v Celju, Družina

Nemška zasedba
Na veliki petek, 11. aprila 1941, so nemške čete zasedle Celje in vse njegovo širše območje. Za nemško vojsko je na velikonočni ponedeljek, 14. aprila, prišla civilna uprava in z njo policija. Od 16. aprila dalje so začeli zapirati slovenske izobražence. Prav tedaj je prišel iz Berlina na zasedeno ozemlje državni vodja SS (Reichsführer SS) Heinrich Himmler. Obiskal je Maribor, Celje in Savinjsko dolino. V Mariboru je izdal »smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Spodnje Štajerske«. Prva točka teh smernic se je glasila: »Takoj je treba izseliti vse slovensko izobraženstvo.« Na ta dogodek so se v Gradcu pripravljali nekaj let, saj so domači Nemci in nemčurji, člani Kulturbunda, pošiljali potrebna imena Slovencev, ki jih je bilo po njihovem mnenju potrebno odstraniti. S pomočjo takih seznamov so potem uresničevali prvo točko Himmlerjevih smernic s tako vnemo, da so bili vsi sodni zapori prenapolnjeni. V Celju so zato zapornike vozili tudi v mestno kasarno, kjer si jih je ogledal sam Himmler. Ta je v svoji vnemi pripeljal v zapor tudi dva župnika, ki ju je srečal na svoji poti iz Maribora v Celje. To sta bila Alojz Sunčič s Frankolovega in Anton Lassbacher iz Vojnika. Dotok zapornikov, slovenskih izobražencev, je bil vedno večji, zato so si nacisti izbrali še en kraj, kamor so jih zapirali: kapucinski samostan v Celju. Gestapovci so samostan zasedli in pripeljali zapornike 19. aprila.

»Kapucinski toti«
Po prihodu Nemcev se je v samostanu nenadoma znašlo 240 zapornikov in tudi kapucini so postali jetniki v lastnem samostanu. Po Himmlerjevih navodilih so bili tu zbrani vsi sloji slovenskega izobraženstva, samo duhovnikov in redovnikov je bilo okrog 80. Bili so učitelji in učiteljice, profesorji in profesorice celjske gimnazije, odvetniki in zdravniki, uslužbenci in obrtniki – tako iz Celja kakor z vsega celjskega območja.

Zaporniki so izdajali ilegalni humoristični list Kapucinski toti. Esesovci niso vedeli za prejšnji dijaški list Konviktar in jim tudi ni bilo znano, da je opalograf, s katerim so list razmnoževali, še ostal v samostanu. Vse to je omogočilo, da je 8. maja 1941 izšla prva številka lista Kapucinski toti. Skupno je izšlo pet številk, zadnja 20. junija, seveda policisti zanje niso vedeli. Zapornike so nameravali izseliti v Srbijo in na Hrvaško. Zadnje dni junija so z zadnjo skupino odpeljali tudi duhovnike in med njimi kapucine. Samostanski gvardijan p. Joahim Ferk je v naglici pobral iz tabernaklja v cerkvi posvečene hostije, jih spravil v aktovko in jih vzel s seboj v Rajhenburg.

Zažig cerkve
Po končani drugi svetovni vojni sta se 8. junija 1945 vrnila iz Osijeka p. Kamil Požar in p. Bonaventura Savec, čez nekaj dni sta se jim pridružila p. Joahim Ferk in p. Rudolf Štrucl, ki je kmalu odšel v Maribor na Studence. Povojna dejavnost celjskih kapucinov je zbudila ogorčenje takratne komunistične oblasti, ki je uprizorila sodni proces in kapucine leta 1947 iz celjskega samostana pregnala. Po pričevanju p. Stanislava, ki je bil leta 1947 v Celju, so bili kapucini pregnani iz celjskega samostana 22. avgusta 1947, ko je bil gvardijan p. Engelbert Bojnec. Poleg gvardijana so bili pregnani še p. Bonaventura Savec, ki je bil vikar, p. Kamil Požar, p. Kerubin Salaj, p. Stanislav Pečovnik in vsi redovni bratje.

Ves samostan, celo zakristija in molitveni kor, je režim zaplenil. 21. avgusta 1948 je celo nekdo v cerkvi podtaknil požar, ki je naredil veliko škode.

Sedež župnije
Po izgonu iz Celja je imel ključe cerkve celjski opat Peter Kovačič, ki so mu ob priložnostih, predvsem ob vizitacijah, hodili pomagat kapucinski patri (p. Štefan Lesjak in drugi). P. Stanislav Pečovnik, ki je natančno vodil seznam krajev maševanj, je zapisal, da je tako pomagal v Celju pri sv. Danijelu od 30. aprila do 16. junija 1955.

Opat dr. Peter Kovačič, ki je bil začasni upravitelj cerkve, si je prizadeval za vrnitev kapucinov v Celje. Tako so spet prišli leta 1958 in si v zakristiji uredili stanovanje. Opat Kovačič je veliko pripomogel, da je z odlokom mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika 4. septembra 1960 kapucinska cerkev sv. Cecilije postala sedež nove župnije, ki jo od vsega začetka vodijo kapucini. Prvi župnik je bil p. Frančišek Lončar, ki je že od leta 1958, ko je stanoval v celjskem opatijskem župnišču, pripravljal ustanovitev župnije.

Leta 1986 so znova pridobili stavbo konvikta in naslednje leto v njej pripravili nove stanovanjske prostore. Samostan je bil denacionaliziran konec leta 1994, vendar so v njem še vrsto let ostali stanovalci, ki so se v njem naselili, ko ga je po vojni komunistični režim zaplenil.

Kljub hudim viharjem, ki jih je samostan preživljal predvsem v 20. stoletju, se je ohranilo precej knjig stare samostanske knjižnice. Največ knjig je s področja teologije, še posebej pridigarstva, ne manjka pa tudi literature s področja zgodovine, zemljepisa, astronomije, matematike, zdravstva in raznih leksikonov.
Vse to opozarja na bogato duhovno in študijsko dejavnost, ki so jo gojili v samostanu in je odmevala v dušnopastirski dejavnosti kapucinov.

Kraj spovedovanja
Samostan je še vedno zelo obiskan kraj spovedovanja, na vabilo župnikov pa gredo patri spovedovat tudi po župnijah bližnje in daljne okolice. Velik shod, povezan s spovedovanjem, je 2. avgusta, na praznik Marije Angelske, Porciunkule. Udeležijo se ga številni verniki od blizu in daleč. Staro tradicijo celjskega samostana na svoj način ohranja krajevno bratstvo Frančiškovega svetnega reda, ki se redno mesečno zbira.

Celjski kapucini so že od nekdaj hodili pomagat na Svetino nad Celjem, v letih od 1971 do 1997 pa so bili soupravitelji samostojne duhovnije na Svetini. V župniji sv. Cecilije so že od leta 1993 navzoči in dejavni tudi skavti, ki jim je blizu duhovnost sv. Frančiška. V svoje vrste zbirajo mlade iz domače pa tudi iz okoliških župnij.

Letos je celjski kapucinski samostan svojo 400-letnico praznoval najprej s slovesnostjo, ki se je pričela v soboto, 24. oktobra, ko se je z molitvijo začelo srečanje z naslovom Podaj MI Roko, nadaljevalo s petjem mladih po celjskih ulicah in se zvečer sklenilo v samostanu. Na obletni dan, v nedeljo, 25. oktobra, je bilo slovesno bogoslužje, ki ga je vodil nadškof dr. Anton Stres, ki je v nagovoru poudaril, da je sveti oče dal novo škofijo Celju »tudi zato, ker so tu 400 let delovali kapucini«.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja