5. septembra je župnija Sv. Cecilija v Celju praznovala 50 let svojega obstoja. Slovesno mašo je ob somaševanju ostalih duhovnikov vodil celjski škof dr. Stnislav Lipovšek, ki je med mašo zbrane vernike nagovoril v homiliji.
Sobratje redovniki in duhovniki, sestre in bratje v Kristusu!
Ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju ob 50 letnici župnije Sv. Cecilije, je naša prva misel zahvala; zahvala Bogu za delo odrešenja, ki se že 400 let in v župnijski obliki na tem svetem kraju uresničuje že 400 let. Na spominski plošči na notranjem hodniku beremo, da je 25. oktobra l609, torej pred 401 letom, ljubljanski škof Tomaž Hren ustanovil kapucinski samostan in očetom kapucinom zaupal imenitno duhovno poslanstvo, da bi v duhu karizme kapucinskega reda v Celju ter v bližnji in daljni okolici oznanjali evangelij in duhovnikom pomagali graditi božje kraljestvo pri spovedovanju ob močnejših liturgičnih časih in praznikih, še posebej kot voditelji duhovnih vaj, misijonov ter različnih duhovnih obnov in ljudskih pobožnosti. Samostansko cerkev so posvetili Sv. Ceciliji, rimski mučenki in zavetnici cerkvenega petja in glasbe. Sam škof posvečevalec Tomaž Hren je poskrbel za umetniško oltarno sliko Sv. Cecilije, ki še danes krasi to svetišče. In potem se je v glavnem mirno nadaljevalo duhovno poslanstvo očetov kapucinov, ki se je uresničevalo v duhovni oskrbi domačinov in romarjev od blizu in daleč, posebej na Prociunkulo, ter ob praznikih in godovih, ki so povezani z življenjem in karizmo sv. Frančiška in drugih serafskih svetnic in svetnikov, v pomoči pri dušnem pastirstvu, pri različnih škofijskih in medškofijskih pastoralnih svetih, v misijonih in še posebej v skrbi za poglobljeno teološko izobrazbo, kar dokazuje samostanska knjižnica z bogato teološko in pastoralno literaturo, ter vrsta profesorjev na Teološki fakulteti, ki so nekoč in tudi danes bogatijo teološko misel in pastoralno delo.
Težka preizkušnja je prišla, ko je nemški okupator patre izgnal in samostan spremenil v taborišče. Po vojni so se patri sicer vrnili, vendar so bili leta l947 zopet izgnani. Za vrnitev kapucinov si je močno prizadeval takratni celjski opat dr. Peter Kovačič. Skupaj s spoštovanim p. Frančiškom Lončarjem sta dosegla, da je 4. septembra l960 mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik ustanovil novo župnijo in je bilo tako omogočeno redno dušnopastirsko delovanje. Za p. Frančiškom se je zvrstilo še 9 patrov župnikov. Mislim, da so danes vsi navzoči, le p. Hilarij se je že preselil v večnost in to zahvalno slavje spremlja z nebeških višav.
Delovanje nove župnije je bilo v začetku močno ovirano vsled prostorskih težav, vendar so se s prizadevnostjo patrov in ob požrtvovalnem sodelovanju župljanov in različnih sodelavcev razmere postopoma urejale vse do današnjega dne, ko se ob lepo urejeni župnijski cerkvi veselimo docela prenovljenega samostana, ki bo imel še pomembno vlogo v življenju župnije
in, Bog daj, tudi v življenju Cerkve v naši domovini.
In ob vseh teh zgodovinskih okoliščinah se je v tej župniji v 50 letih dogajalo in se tudi danes dogaja tisto najvažnejše, da se namreč na tem svetem kraju spleta »nebeška lestvica« kot bi rekel očak Jakob (prim. 1Mz 28,12), da se tu zida in gradi božje kraljestvo; v tem vernem občestvu, v srcih vernikov, ki se v tem svetišču in raznih župnijskih pastoralnih skupinah in ustanovah zbirajo k molitvi in k obhajanju sv. skrivnosti, da se tu otroci, mladi in odrasli, vsak na svoj način uvajajo v krščansko življenje, ki se potem nadaljuje in uresničuje po domovih in družinah., v šoli, na delovnem mestu, v službi bratom in sestram.
Vso to odrešenjsko dejavnost skupaj s p. župnikom in patroma sodelavcema usklajuje ŽPS, ŽGS, pevski zbor skupaj z zborovodjem in organistinjo, katehistinje, ministranti, bralci, izredni delivci obhajila, Frančiškov svetni red, mladinska, zakonska in biblična skupina, skavti in zelo dejavna Župnijska Karitas skupaj z različnimi molitvenimi skupinami.
Vam in po vas vsemu vernemu občestvu na poseben način velja beseda apostola Pavla v današnjem 2. berilu: »Kakor božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, milobo, potrpežljivost….Kristusova beseda naj v obilju prebiva med vami…. In vse karkoli delate, vse delajte v imenu Jezusa Kristusa…« (Kol 3, 12-13, l6-17).
Tako boste živa, duhovno bogata, vesela in misijonarska skupnost, ki se ob zlatem jubileju hvaležno ozira na prehojeno pot in se še z večjim zaupanjem in pričakovanjem obrača v sedanjost in prihodnost, ki jo v teh dneh določa vabilo k novemu začetku. To vabilo je novo pastoralno leto 2010/11, posvečeno dobrodelnosti, prostovoljstvu, pa tudi novo šolsko in veroučno leto, v katerega vstopamo in je za vse vabilo in nagovor.
Novo šolsko in veroučno leto sproža vprašanje duhovnih poklicev. Veliko je »Samuelov« in premalo »Helijev«, ki bi mlade podpirali na poti v duhovni poklic (glej: Kurt Koch, Božja Cerkev, str. 42).
In končno najvažnejše: zahvala in prošnja vam, očetje kapucini, da ste v naši škofiji in v Cerkvi na Slovenske skupaj s frančiškani, minoriti ter drugimi ustanovami Frančiškove družine nosilci in kažipot frančiškove karizme, ki je bila v vseh časih in mora biti tudi danes temeljna razsežnost Cerkve in njenih ustanov: pričevanje evangeljskih svetov, čistosti, uboštva in pokorščine v nenehnem soočenju z uničujočimi izrastki porabniške miselnosti, ki vdirajo tudi v cerkvene ustanove in hromijo njeno duhovno moč, evangeljsko bližino ter
odrešenjsko odprtost in pričakovanje.
Jezus govori v današnjem evangeliju: »Niste vi mene izvolili.« (Jn l5,l6)
Storimo vse, da bomo vredni tega zaupanja. Naj nas na tej poti spremlja in podpira Božji blagoslov, varstvo Božje Matere Marije, ter zgled in priprošnja Sv. Frančiška in farne zavetnice Sv.Cecilije. Amen.
mons. dr. Stanislav Lipovšek,
Celjski škof