Začetki naše župnije

IZ ZGODOVINE ŽUPNIJE SV. CECILIJE – CELJE

Našo župnijo sv. Cecilije je ustanovila Mariborska škofija z odlokom dne 29. 8. 1960. Odlok je začel veljati 4. septembra 1960. Za prvega župnika je bil imenovan p. Frančišek Lončar (1960-1966), ki je po šestih letih napornega dela zbolel. Nato so sledili p. Hilarij Felicijan (1966-1970), p. Robert Podgoršek (1970-1988), p. Gabrijel Recek (1988-1990), p. Pavel Košir (1990-1994), p. Stanko Matjašec (1994-1996), p. Pavel Košir (1996-1999), p. Marko Senica (1999-2003), p. Klemen Verdev (2003-2005) in p. Marjan Gačnik (2005-…).

Prvi župnik novo ustanovljene župnije sv. Cecilije, p. Frančišek Lončar, je prišel v Celje 8. decembra 1958. V svojih spominih takole zapisuje: »Nobenega kapucina ni bilo v Celju od avgusta leta 1947 pa do 8. decembra 1958.« Takratne oblasti so namreč kapucine brez sleherne predhodne obsodbe pregnale. P. Frančišek je deloval v izredno težkih razmerah, saj ni bilo prostorv niti za primerno bivanje, kaj šele za normalno in dostojno pastoralno delovanje. Kljub vsemu je župnija živela in delovala zaradi požrtvovalnih ljudi, ki niso skrivali svoje vere. MartinKač je ob štiridesetletnici župnije leta 2000 takole opisal svoje spomine na življenje v njej:

Bil sem prvošolec, ko so se doma pogovarjali, da smo dobili novo župnijo Sv. Cecilije v Celju. Odločili so: »K verouku greš v našo župnijo«. Sedeli smo v prvih klopeh in radovedno opazovali cerkev, ki nam večini ni bila znana. Pristopil je pater Frančišek, postaven mož s kratko bradico in v habitu – nekaj novega za nas. Z jasno in odločno besedo je povedal, da bo tisti, ki bo šel k prvemu obhajilu, moral moliti, redno hoditi k maši in se naučiti zahtevano snov. Nekako strog in zahteven je ta naš pater, je bila naša ugotovitev.

Kmalu se je pridružil še pater Engelbert. Začutili smo, da izžareva nekakšno dobroto, razumevanje, da nas je vesel. Povabil nas je, da bi postali ministranti. Nastala je skupina ministrantov – prijateljev, ki smo se čutili pri kapucinih in župniji domače in sprejete. V zakristiji – knjižnici, ki je bila v nekdanjem koru, kjer so patri molili, je bil verouk. Tu smo si ogledovali stare ilustrirane knjige, igrali različne igre, se greli ob veliki zeleni peči in ob tem resnično veliko izvedeli o sv. pismu, o nastanku knjig. Večkrat nam je p. Frančišek predstavil kakšno nemško ali latinsko knjigo, ali knjigo, ki je bila napisana ročno. Skupaj smo praznovali tudi godove na domovih ministrantov, se veliko igrali in romali. Enkrat smo se peljali z vlakom do Šoštanja in peš preko Belih vod romali k Sv. Križu nad Belimi vodami. Ker smo izgubili žogo, smo nogavico napolnili z majicami in si tako naredili žogo. Noči, ki smo jih prespali, so bile nekaj posebnega. Po molitvi smo obsedeli ob sveči in klepetali. To se je zavleklo pozno v noč.

Patri v župniji so se menjavali: p. Roman, p. Jože in p. Hilarij. V naše okolje so prinesli nova mašna oblačila (gotski plašči), romanja v Lurd in sveto deželo in do nas pristopali na način, ki je ustrezal naši rasti. Obnovili in razširili so zakristijo in pridobili nekaj novih prostorov. V župniji je zavel nov svež veter, vsaj za nas mlade, ko so prišli p. Robert, p. Janez in p. Vinko. Nastala je prva mladinska skupina in še danes je zelo veliko tedanjih mladincev aktivnih po celjskih župnijah. Doživeli smo veliko lepega, se veliko smejali, gradili svojo osebnost in odnos do Boga, se zaljubljali in poročali. Samostan je pridobil nove prostore, preuredili so zakristijo, obnovili župnijsko cerkev, podružnične cerkve in okolico cerkve. V naši župniji so krščevali otroke, doživljali smo njihova prva obhajila in birme. Praznovali smo razne župnijske slovesnosti, se poslavljali od župljanov, praznovali obletnice porok…

Počasi so se zamenjali patri. Prišli so: p. Rafael, p. Pavel, p. Angel, p. Placid, p. Bernard, p. Zdravko, p. Donat in p. Gabrijel. Otroci so hodili k verouku in odraščali. Nastajale so različne skupine:frančiškov tretji red, pastoralni svet, mladinske skupine, pevski zbori, molitvene skupine… Ko so v Celje prišli p. Marjan, p. Stanko in p. Rafael, so otroci prvih mladincev že preraščali osnovnošolske klopi in je bil po birmi velik osip. Takrat smo začutili potrebo, da s patri aktivno posežemo v življenje župnije in med drugim ustanovili tudi skavte. Vrnil se je p. Pavel in v Celje je prišel tudi provincial kapucinov, p. Štefan. Čutili smo, da podpirata naše delo, še posebej smo občutili skrb in razumevanje p. Štefana.

Za njimi so prišli p. Damijan, p. Marko in p. Vlado. Vsi skupaj so se trudili, da bi nam župnija pomenila dom. Nemci so mogočne katedrale, neprecenljive umetniške in zgodovinske vrednosti, poimenovali »Dom«. Naša župnijska cerkev se v tem smislu ne more kosati z njimi, je pa skupaj z patri kapucini naš neprecenljivi dom, saj je življenje marsikaterega župljana povezano s tem domom od rojstva do smrti. Naj bo tako in še bolj tudi v prihodnje. Radi zahajajmo v ta naš dom in tam prosimo Vsemogočnega, naj ga blagoslavlja in ohrani tudi novim generacijam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.