Cerkveno leto, tudi liturgično leto oziroma bogoslužno leto, ali cerkveni koledar, je koledar, ki določa bogoslužna opravila Katoliške Cerkve za vsak dan v letu. Od leta 1582 Katoliška Cerkev za ta namen uporablja gregorijanski koledar, ki je hkrati postal tudi svetovno najbolj razširjeni koledar. Koledar cerkvenega leta določa razpored praznikov, bogoslužnih opravil in branja božje besede. Razpored svetniških godov prikazuje koledar svetnikov.
LEGENDA:
barvni krogi predstavljajo liturgično barvo cerkvenega leta
Adventni čas
»Ta, ki pričuje za te reči, pravi: ‘Da, pridem kmalu.’ ‘Amen, pridi, Gospod Jezus!’« (Raz 22,20)
Z adventnim časom se v Katoliški Cerkvi začenja novo cerkveno leto. Latinska beseda adventus pomeni prihod. Štirje tedni pred božičem spominjajo na dolgo pričakovanje Kristusovega rojstva, na prihod pričakovanega Mesija, na prvi advent. »Toda beseda advent razpenja tudi most od sedanjosti do daljne prihodnosti, do konca časa … Doklej je Cerkev še na poti, je vedno advent. V zadnjih tednih cerkvenega leta in ob začetku novega so ‘poslednje reči’ večkrat kakor sicer tema cerkvenih molitev in slavij« (Egon Kapellari, Človeški čas v božjem času, 11). Adventni čas ima torej dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
V adventnem času praznujemo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Na ta dan se spominjamo posebne milosti, ki je je bila deležna Devica Marija, Jezusova Mati – zaradi posebne milosti Božjega materinstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha, s katerim smo zaradi greha Adama in Eve zaznamovani vsi ljudje in se nam izbriše pri zakramentu sv. krsta, s katerim se včlenimo v občestvo/skupnost Cerkve. Krščanstvo govori o novem človeku, ki izhaja iz božje milosti. Marija je za Cerkev ta novi človek v najčistejši obliki.
Božični čas
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija« (Lk 2,10-11)
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta.
V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3, 17). Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje.
Božični čas je kratek, a zelo bogat. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Kakor so božičnega praznika ne moremo predstavljati brez Marije, matere božjega Sina, tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. Marija je najtesneje povezana s tako skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Na pragu novega leta nas sprejema tudi mati Marija.
Med osmino je nedelja svete Družine, ki jo sestavljajo Jezus, Marija in Jožef. Namen, zaradi katerega je Cerkev ustanovila ta praznik, je pokazati na Sveto družino kot vzor in izvir navdiha za vse človeške družine.
Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju, se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti božjega kraljestva.
Postni čas
»Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,20)
V Katoliški Cerkvi na pepelnično sredo začenjamo postni čas, ki traja štirideset dni. Postni čas se skleni z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje.
Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.
Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja.
Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).
Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela.
Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.
V postnem času praznujemo praznik sv. Jožefa (19. marec) in praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec). Temelj vseh odlik sv. Jožefa je v tem, da je bil od vekomaj izbran za »ženina«, za deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila vse človeštvo. Skupaj z Marijo in takoj za njo pa je v odrešitveno zgodovino vstopil tako globoko kakor nobeno drugo ustvarjeno bitje tudi njen deviški zaročenec sv. Jožef. Ker je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina in v resnici izvrševal nad njim očetovske pravice in dolžnosti ter bil njegov krušni oče.
Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu. Oznanjenje Mariji pomeni spočetje Božjega Sina. Bogoslužje nas ob tem praznovanju usmerja na Kristusa in Marijo. Na Kristusa, ki postane človek, izpolnjuje Očetovo voljo in tako uresničuje delo odrešenje človeškega rodu. Na Marijo, ki s svojim zgodi se pristane, da bo Kristusova mati, s tem pa stopi v zgodovino odrešenja kot soodrešiteljica.
Velikonočno tridnevje
Bogoslužje velikega tedna nas usmerja v največjo skrivnost naše vere, v Kristusovo vstajenje. Vrhunec velikega tedna je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto, ki nas uvede v veliko noč. Ti dnevi vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega Sina Jezusa Kristusa ter o postavitvi zakramentov svete evharistije in mašniškega posvečanja. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.
VELIKI ČETRTEK
Veliki četrtek je praznik evharistije in praznik duhovništva. Na ta dan se spominjamo, kako je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli. Pri tej zadnji večerji je postavil zakrament sv. maše ali evharistije ter zakrament mašniškega posvečenja.
Krizmena maša
Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po posvetitvi oljčnega olja v sveto krizmo. Oljčno olje, obogateno dišavnimi zelišči, nad katerim škof moli posvetilno molitev, postane sveta krizma. Škofje in duhovniki sveto krizmo uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (krsta, birme ter mašniškega in škofovskega posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo povezanost s škofom in stolno cerkvijo.
Sv. maša Jezusove zadnje večerje z učenci
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev zakramentov svete evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji izročil svoje telo in kri v jed in pijačo. Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično storil z gesto umivanja nog učencem. Po zaključku maše duhovnik s spremstvom prenese posodo s posvečenimi hostijami, zakramentalno navzočega Jezusa, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v »ječo«, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.
VELIKI PETEK
Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Na ta dan je strogi post. Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo sv. maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko se spominjamo ure Jezusove smrti na križu, molimo križev pot. Med obredi velikega petka beremo poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija, častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja ter v slovesnih prošnjah med drugim prosimo za družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. Ob koncu obredov velikega petka je obhajilni obred. Duhovnik posvečene hostije prinese iz »ječe«, kamor so bile odnesene na veliki četrtek, z njimi obhaja sebe in vernike, po zaključku obreda pa jih odnese na novo mesto, tokrat v Božji grob.
VELIKA SOBOTA
Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Kjer še kurijo na trda goriva, gospodinje na ognju, ki ga zanetijo z blagoslovljenim velikonočnim ognjem, pripravljajo velikonočne dobrote. Velika sobota je sicer dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek.
Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko. Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote in darov, ki smo jih prejeli od Boga, ter da začutimo Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči. Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.
Velikonočno praznovanje začnemo z velikonočno vigilijo, ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil, ki nas spominjajo na našo odrešenjsko zgodovino. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.
VELIKA NOČ
Velika noč je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so v jutranjih urah po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim.
Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.
Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti. Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki je v velikonočnem času na poseben način izpostavljen. Izhaja iz hebrejskih besed Hallelu in Yah, kar pomeni slavite Jahveja, to je Boga.
Velikonočni čas
Velikonočni čas traja petdeset dni od velike noči do binkošti. To je sedemkrat sedem dni. Številka sedem je podoba polnosti (prim. stvarjenje sveta v 1Mz 1) in kaže na večno življenje. Zato je velikonočni čas, ki podaljšuje veselo praznovanje velikonočne zmage, postal za cerkvene očete podoba večnosti in doseganja Kristusove skrivnosti. Za Tertulijana, ki je živel ob koncu drugega stoletja, je petdeset velikonočnih dni čas velikega veselja, saj praznujemo skrivnost odrešenja po Kristusovem vstajenju do prihoda Svetega Duha nad učence in nad celotno Cerkev. Za praznovanje vse te vsebine je en dan premalo, zato Cerkev posveti petdeset dni, ki tako postanejo razširitev velikonočnega veselja.
Veselje in zahvala, praznovanje luči in življenja, to je velikonočni čas, čeprav ima velikonočna osmina bolj izrazit značaj radosti in meditacije o Kristusovem vstajenju ter premišljevanja o rojstvu iz krsta slehernega kristjana, saj s krstom postane deležen življenja vstalega Kristusa.
V tem času beremo evangeljske odlomke o Jezusovih prikazovanjih po vstajenju in o njegovih zadnjih govorih o zapovedi ljubezni, o Njegovi povezanosti z Očetom, o obljubi drugega Tolažnika, Duha resnice …
40 dni po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, ko se spominjamo Jezusovega odhoda v nebesa k Očetu. Jezus se je po vstajenju še 40 dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11). Zadnje Jezusovo prikazanje se konča z vstopom njegove človeške narave v Božjo slavo, ki jo upodabljata oblak (prim. Apd 1,9; prim. tudi Lk 9,34-35; 2 Mz 13,22) in nebesa (prim. Lk 24,51), kjer odslej sedi na Božji desnici. Ta zadnja stopnja ostaja tesno zedinjena s prvo, s prihodom iz nebes, ko se je učlovečil. Človeštvo, prepuščeno svojim naravnim močem, ni imelo dostopa do »Očetove hiše« (Jn 14,2), do življenja in sreče v Bogu. Samo Kristus je mogel odpreti človeku ta dostop, »tako da imamo mi, njegovi udje, upanje, da bomo prišli tja, kakor je šel on, naša Glava in Začetek« (vnebohodni hvalospev).
50 dni po veliki noči pa obhajamo binkošti, praznik prihoda Svetega Duha. Po svetopisemskem poročilu je ta dan nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23). Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, to je petdeseti – petdeseti dan. Binkoštna nedelja sklepa petdesetdnevno praznovanje Kristusovega vstajenja.
K Jezusovemu poveličanemu življenju pri Očetu spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nam Kristus že sedaj omogoča povezanost s troedinim Bogom. Kristusova človeška navzočnost na zemlji je prenehala, nastala pa je duhovna navzočnost v zakramentu Svetega Rešnjega Telesa. Ta navzočnost se uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa sedečega na Božji desnici.
Delovanje Svetega Duha se je izrazito razodelo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom in so začeli pogumno pričevati o Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Tako so učenci v moči Svetega Duha vmesili kvas Božje besede v testo človeške zgodovine.
Na prve binkošti je bila po delovanju Svetega Duha rojena Cerkev. »Ko je Sin končal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu … Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih« (C 4).
Čas med letom
Čas med letom, ki traja 34 tednov, je razdeljen v dve obdobji: začne se s ponedeljkom po prazniku Jezusovega krsta (ki velja številčno za prvo nedeljo med letom) in je prekinjen s pepelnico oziroma začetkom postnega časa. S ponedeljkom po binkošti se spet začne čas med letom in traja do prvih večernic prve adventne nedelje.
Ta čas je posvečen »poti Cerkve« v vsakdanjem življenju. Nedeljski evangelij je v središču duhovnosti tega liturgičnega časa, saj verniki poslušamo Jezusov nauk, da bi postali pravi učenci in da bi uresničili ta nauk v vsakdanjem življenju. Nedeljo za nedeljo smo uvedeni v spoznavanje Jezusa v njegovem vsakdanu, prepoznavamo njegove kriterije. Zbližamo se s potjo učencev, pa tudi mnogih bibličnih oseb ter z Jezusovimi prilikami in nagovori, preko katerih poglabljamo naš odnos z Jezusom. Srečujemo pa tudi številne svetnike in svetnice ter mnoge priče ljubezni, ki so radikalno živeli in hodili za Kristusom. Vse te ljudi nam Cerkev podarja kot zanesljive voditelje do našega cilja, to je do našega skupnega nebeškega doma. Prva njimi je Marija, Jezusova Mati. Čas med letom je torej čas zvestobe Kristusu, čas stanovitnosti in trdnosti v veri.
V tem času praznujemo številne pomembne praznike:
Gospodovo darovanje (2. februarja). Štirideset dni po božiču se spominjamo Jezusovega darovanja v templju (prim. Lk 2,22–38). To je spomin na dan, ko sta Jezusova starša Jožef in Marija svojega novorojenca prinesla v Jeruzalemski tempelj in se zahvalila Bogu. Ko jih je Simeon videl, je spoznal, da je Jezus – Mesija, na katerega čakata Izrael in ves svet. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu. V spomin na ta dogodek ta dan po cerkvah blagoslavljamo sveče. Od tod tudi ljudsko ime praznika – svečnica. Redovnice in redovniki na svečnico praznujejo dan Bogu posvečenega življenja.
Praznik Svete Trojice obhajamo na nedeljo po binkoštih. Na ta dan se posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha je spregovoril Jezus Kristus. Oče je stvarnik vesolja in človeka, Sveti Duh pa je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Srčika odnosov med tremi Božjimi osebami je ljubezen.
Sv. Rešnje telo in kri praznujemo na četrtek v drugem tednu po binkoštih. Posebej se spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi. Na praznik so v navadi procesije, s katerimi verniki tudi navzven pokažemo svojo vero v Jezusovo navzočnost med nami.
Praznik apostolov Petra in Pavla (29. junija) slavi najbolj pomembna apostola: apostol Peter je bil prvi papež, apostol Pavel pa največji oznanjevalec evangelija vseh časov. Slovenski škofje na ta dan v stolnih cerkvah diakone posvetijo v duhovnike.
Marijino vnebovzetje (15. avgust). Na veliki šmaren se spominjamo posebne milosti, ki jo je bila deležna Jezusova mati Marija. Ob zaključku njenega zemeljskega bivanja je bila z dušo in telesom vzeta v nebo. Veliki šmaren je največji Marijin praznik. Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Papež Pij XII. pa je versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, ki nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja, ki ga kristjani pričakujemo v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.
Marijino rojstvo (8. september). Na ta dan se spominjamo rojstva Božje Matere Marije. V Katoliški Cerkvi se v cerkvenem letu spominjamo rojstva le treh oseb: Jezusa, Marije in Janeza Krstnika, pri drugih svetnikih pa se vedno spominjamo dneva njihove smrti. Marijino rojstvo je pomembno, ker je bila kot mati Odrešenika Jezusa Kristusa in kot naša mati po Božji previdnosti obvarovana izvirnega greha. Praznik Marijinega rojstva je povezan s Kristusovo velikonočno skrivnostjo in razliva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje.
Praznik Vseh svetih (1. november). V bogoslužnem koledarju se poleg velikih praznikov odrešenja in praznikov Device Marije, Božje Matere, vsak dan v letu spominjamo enega ali več svetnikov, ki so s svojim življenjem tako živo pričevali za Boga, da jih je Cerkev razglasila za svetnike, kar pomeni, da jih vernikom postavlja za zgled krščanskega življenja. Na praznik vseh svetih se poleg vseh uradno razglašenih svetnikov posebej spominjamo umrlih, ki so že dosegli popolno občestvo z Bogom, pa še niso razglašeni za svetnike. Praznik vseh svetnikov je praznik majhnih, preprostih in nepoznanih svetnikov, je veliki dan vere, upanja in ljubezni.
Spomin vseh vernih rajnih (2. november). Na ta dan se spominjamo in posebej molimo za vse umrle, ki so še na poti očiščevanja in polnega občestva z Bogom še niso dosegli. »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« (KKC 1032).
Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva zaključi cerkveno leto. Spominjamo se Gospodove obljube njegovega drugega prihoda v slavi in dovršitve človeške zgodovine.
RAZŠIRJEN OPIS
V Cerkvi ločimo zapovedane praznike, nezapovedane praznike, godove in spomine svetnikov.
Največji praznik v krščanstvu je velika noč, ki je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Poleg velike noči kot »malo veliko noč« obhajamo vsako nedeljo.
Verniki smo se poleg nedelj tudi na zapovedane praznike, ki jih običajno obhajamo med tednom in imajo velik pomen za življenje po veri, dolžni udeležiti daritve sv. maše (evharistije).Zapovedani prazniki so: praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, Marijino vnebovzetje, praznik vseh svetnikov in božič (prim. Katekizem katoliške Cerkve (KKC), 2041–2042; 2180–2183 in Zakonik cerkvenega prava (ZCP), kan. 1246–1248).
Drugi prazniki so nezapovedani in vernike ne zavezuje obveznost udeležbe pri sv. maši. Zaradi pomena praznikov smo verniki prav tako povabljeni, da se za osebno duhovno rast in povezanost z življenjem Cerkve udeležimo evharistije.
Godove in spomine svetnikov sicer obhajamo vsak dan, pri čemer se jih običajno spominjamo na dan njihove smrti. Zgled svetnikov je spodbuda za življenje po veri.
Zapovedani in nezapovedani prazniki ter drugi spominski dnevi v katoliški Cerkvi:
Novo leto, praznik Božje matere Marije in svetovni dan miru, 1. januarja. Na praznik začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov.
Gospodovo razglašenje, sveti trije kralji, 6. januarja. Na ta dan se spominjamo obiska modrih z Vzhoda, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Po izročilu so mu darovali zlato, miro in kadilo (prim. Mt 2,1–12). Med 25. decembrom in 6. januarjem je v navadi koledovanje, kar pomeni, da koledniki hodijo od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želijo srečo in nabirajo darove za dobrodelne namene.
Gospodovo darovanje, svečnica, 2. februarja. Na ta dan se spominjamo Jezusovega darovanja v templju (prim. Lk 2,22–38), pri katerem sta bila poleg sv. družine (Jezusa, Marije in Jožefa) prisotna tudi starček Simeon in prerokinja Ana. Pri bogoslužju blagoslavljamo sveče. Praznik obhajamo štirideset dni po božiču.
Na pepelnico se začenja štirideset dnevni postni čas. Liturgična barva v postnem času je vijolična. V postnem času je šest postnih nedelj. S postnim časom se pripravljamo na veliko noč. Na pepelnično sredo je strogi post, kar pomeni, da odrasli in zdravi ljudje ne jemo mesa in mesnih jedi ter se lahko samo enkrat na dan do sitega najemo (prim. ZCP kan. 1249–1251). Pri sv. maši je obred pepelenja, ki na zunaj pokaže pripravljenost vernika na odpoved in soudeležbo pri Gospodovem trpljenju ter potrpežljivo prenašanje preizkušenj.
Praznik sv. Jožefa, zavetnika naših dežel, 19. marca. Sv. Jožef je bil varuh sv. družine, Jezusov skrbnik in mož Device Marije.
Na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo 25. marca, se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu. Nadangel ji je sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin. (prim. Lk 1,26–38).
Cvetno nedeljo obhajamo na nedeljo pred veliko nočjo. Tedaj se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem in pri bogoslužju beremo pasijon (pripoved o Jezusovem trpljenju) iz evangelija (prim. Mt 26,14–75; 27,1–66). Pri bogoslužju blagoslavljamo različne vrste zelenja (oljčne vejice in butare).
Veliki četrtek praznujemo na četrtek pred veliko nočjo. Na ta dan se spominjamo postavitve dveh zakramentov. Gospod je na veliki četrtek zaupal apostolom posebno poslanstvo, ki ga v Cerkvi nadaljujejo posvečeni diakoni, duhovniki in škofje. Poslanstvo se podeljuje z zakramentov sv. reda oziroma mašniškega posvečenja. Na veliki četrtek se spominjamo tudi Gospodove zadnje večerje z učenci, pri katerem nam je v spomin in trajno obhajanje zapustil zakrament sv. evharistije, ki se ponavzočuje pri vsaki sveti maši.
Veliki petek obhajamo na petek pred veliko nočjo. Na ta dan se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti za križu na Kalvariji, zato je tudi ta dan strogi post. To je edini dan v letu, ko ni daritve sv. maše. Pri bogoslužju prebiramo pasijon iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18,1–19,42).
Veliko soboto obhajamo na soboto pred veliko nočjo. Na ta dan blagoslavljamo velikonočni ogenj, vodo in jedila ter častimo Jezusa v Božjem grobu. Jedila, ki jih prinašamo k blagoslovu (žegnu) imajo posebno simboliko in nas spominjajo na Gospodovo trpljenje. Na predvečer velike noči obhajamo velikonočno vigilijo s slavjem luči in prebiramo številna berila iz stare in nove zaveze.
Velika noč je največji praznik krščanstva in jo vsako leto praznujemo na nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Na ta dan se spominjamo Jezusovega vstajenja od smrti, s katerim nas je odrešil (prim. Mt 28,1–10; Mr 16,1–8; Lk 24,1–24 in Jn 20,1–10). Kjer je le možno je pred vstajenjsko sv. mašo procesija z Najsvetejšim. Veliko noč slovesno praznujemo z osmino, sicer pa velikonočni čas traja do binkošti, ki jih praznujemo petdeset dni po veliki noči, vmes pa se zvrsti sedem velikonočnih nedelj. V navadi je pisanje in izražanje voščil z željo, da bi se praznika odrešenja resnično veselili.
Velikonočni ponedeljek je ponedeljek po veliki noči.
Gospodov vnebohod. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, na ta dan pa se spominjamo Jezusovega odhoda k Očetu. Jezus se je po vstajenju po izročilu še štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).
Binkošti obhajamo petdeset dni po veliki noči in se na ta dan spominjamo prihoda Svetega Duha in ustanovitve Cerkve (prim. Apd 2, 1–11; Jn 20,19–23). Z binkoštimi zaključujemo velikonočni čas. Po binkoštih se nadaljuje navadno cerkveno leto, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Liturgična barva med navadnim letom je zelena.
Binkoštni ponedeljek, praznik Marije, Matere Cerkve.
Nedeljo Svete Trojice obhajamo na nedeljo po binkoštih. Na ta dan se posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh (prim. KKC 249–256).
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je določen glede na praznik velike noči oziroma binkošti in ga obhajamo na četrtek v drugem tednu po binkoštih. Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi. Na praznik so v navadi procesije, s čimer verniki tudi navzven pokažemo svojo vero. Praznik je zapovedan.
Praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, je v Cerkvi na Slovenskem dan mašniških posvečenj. Apostola Peter in Pavel sta najbolj pomembna apostola. Apostol Peter je bil prvi papež. Tradicijo prvega vodstvenega mesta v Cerkvi skozi zgodovino Cerkve vse do današnjega dne nadaljujejo papeži. Apostol Pavel pa je bil največji oznanjevalec Evangelija vseh časov. Krajevni škofje na ta dan v stolnih cerkvah diakone posvetijo v duhovnike (novomašnike).
God svetih Cirila in Metoda, zavetnikov slovenske cerkvene pokrajine, sozavetnikov Evrope, blagovestnikov naših prednikov pri nas praznujemo 5. julija.
Veliki šmaren, Marijino vnebovzetje, 15. avgusta. Praznik je zapovedan. Na veliki šmaren se spominjamo posebne milosti, ki jo je bila deležna Jezusova mati Marija. Po smrti je bila z dušo in telesom vzeta v nebo.
Mali šmaren, Marijino rojstvo, 8. septembra. Na ta dan se spominjamo rojstva Božje Matere Marije.
Blaženi Anton Martin Slomšek, 24. septembra. Na ta dan se spominjamo smrti prvega blaženega v Cerkvi na Slovenskem, ki je posebej slovenskim vernikom postavljen za zgled pričevanja in življenja po veri.
Praznik vseh svetnikov, 1. novembra. Praznik je zapovedan. V bogoslužnem koledarju se poleg velikih praznikov odrešenja in praznikov Device Marije, Božje Matere, vsak dan v letu spominjamo enega ali več svetnikov, ki so s svojim življenje tako živo pričevali za Boga, da jih je Cerkev kanonizirala in razglasila za svetnike, kar pomeni, da jih vernikom postavlja za zgled krščanskega življenja. Na praznik vseh svetnikov se poleg vseh razglašenih svetnikov posebej spominjamo umrlih, ki so že dosegli popolno občestvo z Bogom, niso pa razglašeni za svetnike. V navadi je obisk grobov rajnih in goreča molitev zanje.
Spomin vseh vernih rajnih, 2. novembra. Na ta dan se spominjamo in posebej molimo za vse umrle, ki so še na poti očiščevanja in polnega občestva z Bogom še niso dosegli.
Nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva praznujemo kot zadnjo nedeljo cerkvenega leta pred prvo adventno nedeljo. Na ta dan se pri bogoslužju spominjamo Gospodove obljube na njegov drugi prihod v slavi in dovršitve človeške zgodovine.
Marijino brezmadežno spočetje, 8. decembra. Na ta dan se spominjamo posebne milosti, ki je je bila deležna Devica Marija, Jezusova Mati – zaradi posebne milosti Božjega materinstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha, s katerim smo zaradi greha Adama in Eve zaznamovani vsi ljudje in se nam izbriše pri zakramentu sv. krsta, s katerim se včlenimo v občestvo/skupnost Cerkve.
Z adventnim časom v katoliški Cerkvi tudi začenjamo cerkveno leto.
Advent je hkrati tudi priprava na božič, ki zajeme štiri nedelje pred 25. decembrom. S tem namenom pripravimo adventni venec s štiri svečami, pri čemer vsako adventno nedeljo prižgemo dodatno svečo. Liturgična barva v adventnem času je vijolična.
Božič, 25. december – praznik Jezusovega rojstva. Praznik je zapovedan.
Na božič se spominjamo Jezusovega rojstva v Betlehemu (prim. Mt 1,18–25 in Lk 2,1–7). V navadi je postavljanje jaslic, ki ponazarjajo okolje, v katerem se je rodil Jezus. Razširjeno je pisanje in izražanje voščil z željo po blagoslovu in miru, ki naj nam ga prinese novorojeni Odrešenik. Ker je novo koledarsko leto časovno blizu, se božičnim voščilom pridružujejo tudi dobre želje za novo leto.
God sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra. Za vse čase v zgodovini Cerkve so značilna tudi preganjanja kristjanov. S preganjanji je povezano posebno pričevanje nekaterih oseb, ki so zaradi vere prestali različna mučenja in darovali svoje življenje. Cerkev osebe, ki so bile umorjene zaradi njihove vere, razglasi za mučence. Ob spominskih dnevih mučencev je liturgična barva rdeča.
Nedeljo Svete Družine obhajamo na nedeljo po božiču. Člani Svete Družine so bili Jezus, Devica Marija in sv. Jožef. Cerkev vernikom njihov način družinskega življenja postavlja za zgled (prim. Mt 2,13–15.19–23).
RAZPORED BOGOSLUŽNEGA BRANJA SKOZI CERKVENO LETO
V rimokatoliški liturgiji je bogoslužno branje urejeno skozi celo leto. Tako prebiramo pri bogoslužjih različne dele Svetega pisma.
Za nedeljo so predvideni trije letni cikli za nedelje (leto A, B, C) s po tremi branji:
– berilo iz Stare zaveze (razen v velikonočnem času, ko je berilo iz Apostolskih del)
– berilo iz pisem apostolov
– berilo iz evangelijev
Branje med tednom je razdeljeno na leto I in leto II.
Branje je umeščeno v liturgično leto (cerkveno leto). Le-to je razdeljeno na dva praznična kroga in na čas med letom (33-34 nedelj). Začne se na prvo adventno nedeljo. Zaporedje krogov cerkvenega leta:
– božični krog: adventni čas (4 tedni, advent = prihod), božični čas (2 tedna)
– čas med letom
– velikonočni krog: postni čas (quadragesima, 40 dni), velikonočni čas (50 dni, na 50. dan so binkošti)
Cikli:
2010 – Leto C, Leto II
2011 – Leto A, Leto I
2012 – Leto B, Leto II
2013 – Leto C, Leto I
2014 – Leto A, Leto II
2015 – Leto B, Leto I
LITURGIČNE BARVE
Kratka razlaga liturgičnih barv, ki se pojavljajo v cerkvenem letu.
Barva | Pomen | Razlaga v vsakdanjem življenju | Liturgična uporaba |
bela | luč mir veselje |
praznik čistost popolnost nedolžnost sijaj |
prazniki: velikonočni čas / božični čas vsi Kristusovi ali Gospodovi prazniki, kot so: Sveta Trojica, Sveto Rešnje Telo, Kristus Kralj Marijini in svetniški prazniki vsi svetizakrament krsta, zakona, evharistije, posvečenja krstna obleka |
rdeča | življenje ljubezen veselje kri ogenj |
nevarnost / opozorilo agresivnost toplina |
cvetna nedelja veliki petek binkošti – barva Svetega Duhaprazniki apostolov prazniki mučencev zakrament birme |
vijolična | pokora spreobrnitev zavest |
emancipacija | adventni čas postni čas spomin vseh vernih rajnihspokorna bogoslužja zakrament spovedi (štola) pogreb (oblačilo, štola) |
zelena | upanje življenje narava stvarjenje |
umirjenje svežina |
cerkveno leto od 2. do 32. nedelje v cerkvenem letu(Vsakdanje življenje kristjanov naj bo prežeto z upanjem.) |