Pred 400 let posvečena cerkev sv. Cecilije je postala novo duhovno središče mesta Celje, obenem pa tudi izhodišče dušnopastirske dejavnosti, predvsem oznanjevanja božje Besede in spovedovanja na širokem področju zahodnega dela Štajerske dežele. Redno molitveno bogoslužje, ki je potekalo v skromni cerkvi in v molitvenem koru za glavnim oltarjem, je dajalo utrip življenju v samostanu in prav tako ton vsej dejavnosti samostana na področju mesta in zelo široke okolice.

Vse, od širših okvirov do podrobnejših določil za bogoslužje in sploh v celoti življenje v samostanu je urejal Obrednik, veljaven za vse samostane v tedanji Štajerski kapucinski provinci. Obrednik jasno poudarja, da je bogoslužje središče vsega dogajanja in da so vse dejavnosti vezane na bogoslužje oziroma izhajajo iz njega. Molitveni kor za glavnim oltarjem je poleg cerkve najpomembnejši prostor v samostanu; tu samostanska skupnost moli brevir in druge molitve, tu opravlja tudi zelo poudarjeno premišljevanje. Brevir se začenja z Jutranjicami: vsi se zberejo v koru in opolnoči se začno jutranjice, ki jim takoj mu slede hvalnice. Zjutraj ob šestih je “konventna” maša, pri kateri je zbran celoten “konvent”, torej celotna samostanska družina. Štiri dnevne molitvene ure: prva, tretja, šesta in deveta (tako imenovane po starem rimskem štetju ur) se zvrste ob različnih urah čez dan, ob delavnikih drugače kot ob nedeljah in praznikih. Popoldne si sledita še dve molitveni uri: ob dveh so na vrsti večernice, ob štirih pa sklepnice, sklepna molitvena ura v brevirju.

Poglavitni poudarek samostanskega življenja je torej vedno temeljil na skupni molitvi in premišljevanju. Vse zvrsti pastoralne dejavnosti so temeljile v prizadevanjih za poglobljeno osebno duhovno življenje. Te dejavnosti je samostanski predstojnik leta 1725 takole na kratko predstavil: “Dva pridigarja, ki ju provincijsko vodstvo posebej določi, redno skozi vse leto pridigata, eden ob nedeljah, drugi na praznične dni, v postnem času pa tudi dvakrat med tednom. Veliko spovedujemo v slovenskem in nemškem jeziku; obiskujemo bolnike, dostikrat bedimo dan in noč pri umirajočih. Sprejemamo nekatoličane in jih poučujemo ter postopno pripravljamo, da sprejmejo katoliško vero. Poleg vse bogoslužne dejavnosti v samostanu smo pogosto tudi zunaj po župnijah, kakor nas pač prosijo za pastoralno pomoč. Enkrat tedensko pater mašuje v mestni bolniški cerkvi.” Cerkev sv. Cecilije je skozi stoletja bila najbolj obiskana za praznik Porciunkule, ko se je shoda udeležilo tudi do 7000 romarjev.
br. Metod Benedik

Ni znano, zakaj so za zavetnico cerkve izbrali sv. Cecilijo. Je morda kakšni žlahtnici velikega donatorja Zupaniča bilo ime Cecilija? Ne vemo. Znano pa je, da je škof Tomaž Hren, ki je 14. novembra 1615 cerkev posvetil, zelo spodbujal cerkveno petje in glasbo in častil svetnico, ki je zavetnica cerkvene glasbe. Na Slovenskem sta sv. Ceciliji posvečeni le dve cerkvi. Poleg celjske kapucinske še podružnična cerkev sv. Cecilije v Loki, župnija Predloka pri Črnem Kalu. Raziskovalci umetnosti so prepričani, da je podobo sv. Cecilije naslikal Krištof Weissmann, eden najpomembnejših Hrenovih sodelavcev, ki ga škof v nekem pismu imenuje kar “naš slikar”. Sliko obvladuje bogato oblečena žena s krono na glavi, z neke vrste oklepom in bogatim zlatim plaščem. Žena ima v rokah ali ob sebi znamenja, ki določajo njeno življenjsko pot: v desni roki venec rdečih vrtnic in belih lilij, v levi palmo, ob sebi meč, v naročju pesmarico, pod seboj knjige. Diagonalno ob njej so štiri skupine po dve glasbili, in sicer – v smeri urinih kazalcev – godali, pihali, brenkali ter namizni portativ in harfa. V zgornjem levem kotu za ženo je oris mesta, ki s svojimi prvinami opredeljuje sliko krajevno in časovno, v zgornjem desnem kotu pa prizor mučeništva. Pod ženo je v kartuši, ki jo držita dva angela, podoba ležeče žene s prekrižanimi rokami. V spodnjem levem kotu je umetnik naslikal Hrenov škofovski grb s kraticami njegovega škofovskega vodila: T. L. A. P. (Terret labor, aspice praemium – Ko te straši napor, poglej na plačilo); v spodnjem desnem kotu pa je grb Ljubljanske škofije in začetnice škofovega imena THO. E. L. (Thomas Episcopus Labacensis – Tomaž, ljubljanski škof). Letnico nastanka ali vsaj končanja slike je Weissmann razdelil; v levem kotu je 16, v desnem pa 27. Slika je torej nastala leta 1627, ko je v samostanu že dvanajst let potekalo redno bogoslužje. Cecilija je ena najbolj priljubljenih mučenk iz prvih stoletij krščanstva. Zlata legenda opisuje Cecilijino molitev in polaga v njena usta: “Ko so orgle pele, je ona v srcu Gospodu prepevala rekoč: Naredi, Gospod, moje srce in moje telo brezmadežno, da ne bom osramočena.” Zaradi teh besed so proti koncu 15. stoletja začeli častiti sv. Cecilijo kot zavetnico cerkvene glasbe. To češčenje je prišlo do vrhunca proti koncu 16. stoletja, ko je 1584 Alessandro Marino v Rimu ustanovil Kongregacijo sv. Cecilije, ki je leta 1838 postala Akademija sv. Cecilije in je še danes slavni rimski konservatorij. Tudi naš sloviti skladatelj Jakob Gallus je v pismu prijatelju, ko razpravlja o glasbi, zapisal: “In koga ima ona za zavetnico? Cecilijo devico, ki jo občudujemo zaradi njene vernosti, sramežljivosti, mučeništva. Njej izkazuj čast!” br. Metod Benedik

V razgibanem obdobju katoliške prenove konec 16. in v začetku 17. stoletja so kapucine kot nosilce “nove, evangeljske pridige” v našo deželo vabili in jih v to delo vključevali škofje. Neposredne pobude za ustanavljanje samostanov so prihajale največkrat od prebivalcev posameznih mest. Tako je na slovenskih tleh v kratkem času nastala vrsta kapucinskih samostanov: 1591 v Gorici, 1606 v Ljubljani, 1609 v Celju in potem v vseh večjih slovenskih mestih. Za ustanovitev samostana v Celju so se zavzeli meščani, ki so spoznali kapucine, ko so se ti grede iz Gradca v Ljubljano ustavljali v Celju in tudi tu oznanjali božjo besedo. Zemljišče na Bregu je za gradnjo samostana poklonil celjski meščan Zupanič. O začetkih celjskega samostana imamo natančne podatke. Graški nuncij škof Salvago, ki je opravil vizitacijo teh dežel, je 1. junija 1609 iz Gradca poročal v Rim: “Kmalu bodo začeli graditi dva (kapucinska) samostana, enega v Celju, drugega na Reki, potem pa še v Mariboru in na Ptuju, da bi se krepila vera, kar je posebna želja nadvojvode.” Dne 12. oktobra je pisal iz Lipnice: “Moral se bom podati v Celje. Za to me nujno naproša nadvojvoda. Tod se bo gradil kapucinski samostan.” In potem še nuncijevo sporočilo iz Celja dne 26. oktobra: “Včeraj (25. oktobra 1609) sem položil temeljni kamen za kapucinsko cerkev, ki bo gotovo dograjena v enem letu.” Cerkev in samostan so dejansko začeli graditi, kot pravijo nekateri kasnejši zapisi, šele leta 1611. Gradili so seveda tako kot vsepovsod: v prvi vrsti s prostovoljnim delom vernikov, obenem pa tudi s pomočjo zbrane miloščine. Ni šlo torej tako naglo, kot si je zamišljal nuncij; gradnja je trajala nekaj let. Kdo jo je vodil od začetka, ni znano, dovršil pa jo je gvardijan p. Martin iz Trevisa. Cerkev je dne 14. novembra 1615 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. To spričuje v latinščini napisan zapis na kamniti plošči za glavnim oltarjem: Cerkev je v čast sv. devici in mučenki Ceciliji dne 14. novembra 1615 posvetil prečastiti gospod Tomaž Hren, ljubljanski škof; posvetitev se praznuje drugo nedeljo v novembru. Cerkev je poleg glavnega oltarja kmalu dobila še dva stranska: levi je bil posvečen Materi božji, desni sv. Antonu Padovanskemu. br. Metod Benedik