Pred 400 let posvečena cerkev sv. Cecilije je postala novo duhovno središče mesta Celje, obenem pa tudi izhodišče dušnopastirske dejavnosti, predvsem oznanjevanja božje Besede in spovedovanja na širokem področju zahodnega dela Štajerske dežele. Redno molitveno bogoslužje, ki je potekalo v skromni cerkvi in v molitvenem koru za glavnim oltarjem, je dajalo utrip življenju v samostanu in prav tako ton vsej dejavnosti samostana na področju mesta in zelo široke okolice.
Vse, od širših okvirov do podrobnejših določil za bogoslužje in sploh v celoti življenje v samostanu je urejal Obrednik, veljaven za vse samostane v tedanji Štajerski kapucinski provinci. Obrednik jasno poudarja, da je bogoslužje središče vsega dogajanja in da so vse dejavnosti vezane na bogoslužje oziroma izhajajo iz njega. Molitveni kor za glavnim oltarjem je poleg cerkve najpomembnejši prostor v samostanu; tu samostanska skupnost moli brevir in druge molitve, tu opravlja tudi zelo poudarjeno premišljevanje. Brevir se začenja z Jutranjicami: vsi se zberejo v koru in opolnoči se začno jutranjice, ki jim takoj mu slede hvalnice. Zjutraj ob šestih je “konventna” maša, pri kateri je zbran celoten “konvent”, torej celotna samostanska družina. Štiri dnevne molitvene ure: prva, tretja, šesta in deveta (tako imenovane po starem rimskem štetju ur) se zvrste ob različnih urah čez dan, ob delavnikih drugače kot ob nedeljah in praznikih. Popoldne si sledita še dve molitveni uri: ob dveh so na vrsti večernice, ob štirih pa sklepnice, sklepna molitvena ura v brevirju.
Poglavitni poudarek samostanskega življenja je torej vedno temeljil na skupni molitvi in premišljevanju. Vse zvrsti pastoralne dejavnosti so temeljile v prizadevanjih za poglobljeno osebno duhovno življenje. Te dejavnosti je samostanski predstojnik leta 1725 takole na kratko predstavil: “Dva pridigarja, ki ju provincijsko vodstvo posebej določi, redno skozi vse leto pridigata, eden ob nedeljah, drugi na praznične dni, v postnem času pa tudi dvakrat med tednom. Veliko spovedujemo v slovenskem in nemškem jeziku; obiskujemo bolnike, dostikrat bedimo dan in noč pri umirajočih. Sprejemamo nekatoličane in jih poučujemo ter postopno pripravljamo, da sprejmejo katoliško vero. Poleg vse bogoslužne dejavnosti v samostanu smo pogosto tudi zunaj po župnijah, kakor nas pač prosijo za pastoralno pomoč. Enkrat tedensko pater mašuje v mestni bolniški cerkvi.” Cerkev sv. Cecilije je skozi stoletja bila najbolj obiskana za praznik Porciunkule, ko se je shoda udeležilo tudi do 7000 romarjev.
br. Metod Benedik