Janez Prah, poznejši p. Linus, se je rodil 26. maja 1869 v župniji Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Po študiju teologije v nadškofijski bogoslovni šoli v Gorici je bil 31. 7. 1892 posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je deloval v Gorici (1892 — 1915), kjer je kot samostanski predstojnik vodil zidavo kapucinske cerkve v sedanji italijanski Gorici. Od leta 1915 do 1917 je živel v Škofji Loki, od koder se je vrnil v Gorico, kjer je ostal do leta 1923, ko je moral zaradi italijanske zasedbe Gorico zapustiti. Po enoletnem bivanju v Mariboru je odšel v kapucinski samostan v Celje, kjer je ostal do smrti in bil tam izjemno iskan spovednik. Lahko ga primerjamo s p. Leopoldom Mandičem v Padovi. Sočasno je bil izreden molivec. Kar štirikrat je bil provincional (1924 – 1927, 1927 – 1930, 1933 – 1936, 1939 -1940). Zelo veliko je naredil za nove duhovne poklice. Semeniščniki in bogoslovci so ga izjemno spoštovali, ker so čutili, da jim je zelo naklonjen. Slovenskim in hrvaškim kapucinom med dvema vojnama je dal velik polet. Kronist celjske kapucinske kronike je ob Linusovi smrti zapisal, da »ga je vse imelo za svetnika«. P. Mavricij Teraš, Linusov življenjepisec, pa: »Svetniško je umrl, kot je svetniško živel«. Zato so 15. 12. 1986 prenesli njegove posmrtne ostanke s celjskega pokopališča na Golovcu v celjsko kapucinsko cerkev. Mnogi se tudi navdušujejo, da bi začeli postopek za beatifikacijo p. Linusa Praha.