Nedelja, 31. avgust 2014

Danes pa smo oratorijci (udeleženci + animatorji + starši) prišli prisluhnit Njegovi besedi. In malo pokazat faranom, kaj smo v tem tednu počeli. Na mizico pod korom smo postavili na ogled mitre. Razstavo miter so dopolnili mozaiki, ki so rezultat skupinskega dela. Pokazali smo tudi ponos letošnjega oratorija – oratorijsko zastavo, ki je najlepša v Sloveniji.

Na mizici pred oltarjem so bili zbrani simboli vseh oratorijskih dni, pri Marijinem kipu pa so bila še vedno postavljena nebeška vrata z vsemi šestimi ključi. Neustrašno smo tudi danes sodelovali pri sveti maši s petjem, besedo, molitvijo. Med zaključno pesmijo, seveda je bila to oratorijska himna, pa so si prisotni lahko ogledali fotografije, ki se jih je v šestih dneh nabralo res veliko. Same po sebi so dovolj zgovorne. Kmalu bodo na ogled tudi v fotogaleriji.

Sobota, 30. avgust 2014

Ključ dneva: “Na Tvojo besedo!” (Lk 5,5); vrednota dneva: neustrašnost; simbol dneva: riba

Zadnji dan smo se otrokom pridružili še starši. Po začetni molitvi in himni smo se spoznavali z zgodovino cerkve v “papeškem kotičku” br. Metoda. S petjem in uvodi smo obogatili sveto mašo. Moči za zaključek pa nam je dala okusna enolončnica ge. Malči. Poslovili smo se v prešernem razpoloženju, zaradi katerega se naši otroci že vnaprej veselijo oratorija naslednje leto. Starši se zahvaljujemo vsem organizatorjem in animatorjem. (zapis pripravili starši)

Kako že? Danes je dan, ki ga dal je Gospod … .  Mi pravimo malce drugače: To so dnevi, čudoviti dnevi, ki jih dal je Gospod. In smo mu hvaležni zanje. Težko opišemo današnji dan. Ne zato, ker ne bi bilo kaj za napisat, pač pa zato, ker bi bilo potrebno omeniti vse, kar se je danes zgodilo. Presenečeni smo nad udeležbo staršev – njihova prisotnost nam pomeni potrditev našega dela. In vzpodbudo za naprej. Starši so danes postali oratorijci in prešli pod okrilje animatorjev. Sodelovali so pri vseh aktivnostih, celo posebnih nalog so bili deležni – nekatere so jim bile dodeljene, nekatere pa so opravili prostovoljno. Kot prejšnje dni smo tudi danes začeli z dvigom zastave in petjem himne. Potem smo obiskali papeški kotiček, kjer nas je spet gostil br. Metod. Knjiga o Vatikanu, ki jo je prinesel pokazat, je vzbudila veliko zanimanje. Čeprav je bila danes glavna vrednota neustrašnost, pa smo mi občudovali še eno vrednoto – pripadnost vseh, otrok in staršev. Tudi danes zelo dobro odigrana zgodba – tole ni samohvala, pač pa so to mnenje izrazili starši. Vrhunec dneva je bila sveta maša. Sproščena, globoko doživeta. Mašo je sicer vodil br. Marjan, a je vsak od nas prispeval svoj delček k temu, da nam bo ostala v izredno lepem spominu. Namesto pridige smo na nebeška vrata obesili še zadnji ključ, pripeli še zadnjo vrednoto, na mizico pred krstnim kamnom postavili še zadnji simbol. Prošnje – iskrene, nenapisane, prebrane iz srca. Simbole smo darovali Gospodu, po zgledu sv. Petra zmolili Oče naš, drug drugemu podelili mir, ki ga je Gospod po malem na našo skupino radodarno trosil vsak dan. In njegovo delovanje je bilo opazno. Pa še po nečem je tala naša maša posebna. Br. Marjanu je pomagalo kar 6 ministrantov. Po okusnem kosilu je sledil prosti čas, ki so ga otroci izkoristili za svojo igro, starši pa za klepet ob kavi. Br. Luki, Žanu in Lučki je pripadla posebna čast, da so smeli danes končno obiskati in vstopiti v “graščino”, si tam ogledati kaznilnico, zapor, sodišče, se srečati s kraljem in kraljico – potem pa je zmanjkalo prostega časa. Naj pojasnimo: vsi udeleženci so prosti čas tudi v preteklih dneh preživljali v omenjeni “graščini”, le da so bili nepopustljivi in “opazovalcev” niso pustili čisto blizu. Spust zastave je bilo zadnje dejanje oratorija – posebno, kot še marsikaj v tem tednu. Zastavo smo z jambora spustili prav vsi. In himna se je slišala daleč naokoli. Po spustu zastave so naše veselje in razigranost v nebo ponesli številni mehurčki.

Izjemoma smo včeraj otrokom povedali, da je danes naša barva rjava. Večina je tako danes nosila majico rjave barve (tudi starši so upoštevali naše navodilo) v znak pripadnosti bratom kapucinom in preko njih v znak pripadnosti Jezusu.

S posebnim zadovoljstvom smo danes opazovali Filipa Š. in Gajo, ki  sta se v naši družbi počutila sprejeta, enakopravna, domače. Ob tem moramo povedati, da je bil Filip prvič z nami včeraj, Gaja pa danes. Filip se nam je pridružil na lastno željo  (starejša brata sta prihajala ves teden), Gajo pa je danes s seboj pripeljala Tasja. Res ju je bilo lepo videti, kako sta se vključila v skupino. Filip je pri maši povedal takole: “Hvala, ker sem lahko bil na oratoriju.” Dovolj zgovorno. Gaja pa je korajžno povedala del besedila v Uvodu v pozdrav miru.

Lahko bi zapisali še marsikaj, zgodilo se nam je veliko čudovitih stvari, tudi kakšen spodrsljaj. Popoldne bomo uredili vtise, da jih bomo potem z veseljem delili z vami. Prvič že kar jutri pri sveti maši ob 9.30.

Hvala ti Gospod za čudovite dni; veseli smo, da smo odgovorili na Tvojo besedo. (animatorji)

Petek, 29. avgust 2014

Ključ dneva: “Varujte Božjo čredo!” (Apd 9, 34); vrednota dneva: papeštvo; simbol dneva: pastirska palica

Danes sta zastavo dvignila Lovro in Tasja. V papeškem kotičku nam je tudi danes p. Metod odgovarjal na vprašanja, izvedeli smo veliko o papežih,  njihovih nalogah, o Vatikanu. Po ogledu dramske igre, ki je govorila o Svetem Petru in njegovih čudežih ter o Svetem Duhu, smo odšli v cerkev in nalepili vrednoto in ključ dneva na naša vrata, odložili simbol ter zmolili molitev petih prstov. Ustvarjalna delavnica je bila danes drugačna – pekli smo grisine, ki smo jih po spustu zastave lahko pojedli. Bili so zelo dobri. V učilnici nam je br. Luka prebral Matejevo (v sredo je bil naš gost) zahvalo – včeraj smo mu iz Krškega poslali razglednico s pozdravi. Po kosilu sta nam ostala le še prosti čas in velika igra. V veliki igri smo iskali, zbirali ovčice. Vse tri skupine skupaj smo zbrale 29 ovčk – kar lepa čredica. Najboljši rezultat je danes zabeležila skupina Kamnoseki. (zapis pripravili Sonja, Jure, Blaž)

Za nami je še en čudovit oratorijski dan. Veseli smo, da je poštni nabiralnik v papeškem kotičku vsak dan poln. Že včeraj, danes pa še bolj smo zaznali navdušenost otrok pri vseh aktivnostih, prisotna je vse večja poslušnost otrok, prevladovati je začela pozitivna zagnanost. Res je opazna ogromna razlika od ponedeljka. Danes so nas izredno prijetno presenetili z odzivom na “kuharsko” delavnico. Vsi so zavzeto sodelovali. Pri izdelavi grisinov je spet prišla do izraza njihova ustvarjalnost, ki se ji kar ne moremo načuditi. Pa grisini niso bili le unikatnih oblik, pač tudi dobri, okusni. Otroci v skupinicah drug drugemu pomagajo, se dopolnjujejo, strmijo k skupnemu uspehu. Danes smo odkrili še glasbeni talent “naših” otrok. Na zanimiv način smo danes zaključili oratorijski del dneva. Po spustu zastave so otroci k svojim staršem šli skozi mitnico. In mitničar je bil prav prijazen, saj je delil lučke. Ko smo danes strnili naše vtise, smo ugotovili, da izginja “navidezna meja” med animatorji in udeleženci – postajamo ena skupina, oratorijci. In letošnji oratorijci smo od sile! Pa te naše povezanosti otroci ne izkoriščajo v svoj prid – še vedno ubogajo naša navodila! Na naših nebeških vratih visi že 5 ključev – le kateri bo pravi? (animatorji)

Četrtek, 28. avgust 2014 Ključ dneva: Gospod, ti vse veš! Ti veš, da te ljubim.” (Jn 21,17 a); vrednota dneva: pripadnost; simbol dneva: osebna izkaznica Danes smo spoznavali Krško. Zanimiv je samostan, pa tudi stara knjižnica je zelo zanimiva. Spoznali smo speedway – šport z motorji, ki nimajo zavor. Vozniki zavirajo s “cokli” na nogah. Pa tudi pot z vlakom je bila zanimiva. Všeč nam je bil cel dan, izredno všeč pa prosti čas, ki smo ga preživeli v parku ob kapucinskem samostanu. (zapis pripravili Timotej, Tasja, Lovro).

Tudi današnji dan je bil lep, zelo lep in zanimiv – kot so povedali  otroci. Odpravili smo se na oratorijsko romanje v še eno kapucinsko “postojanko” v Sloveniji. Vlak nas je odpeljal v Krško. Še preden pa smo zapustili naš oratorijski prostor na Bregu smo si ogledali del zgodbe, ki je pripadal današnjemu dnevu. Z železniške postaje smo se sprehodili v stari del Krškega, kjer se nahaja samostan bratov kapucinov in cerkev, ki pa ni župnijska cerkev. Pred vhodom v cerkev nas je pozdravil br. Marko, ki nam je pokazal in predstavil cerkev, spregovoril o njeni zgodovini, pa tudi o zgodovini samostana. Zavetnica tako cerkve kot samostana je Marija Brezmadežna. Opazovali smo lepoto cerkve in izvedeli obvezne oratorijske podatke (ključ in vrednoto dneva, simbol). Br. Marko nas je povabil v samostansko obednico, kjer smo si privoščili romarsko kosilo. Po okrepčilu in kratkem oddihu smo se odpravili še v Valvazorjevo knjižnico. Sploh nismo imeli daleč – le okrog vogala smo morali. Knjižnica je namreč v neposredni bližini samostana in del samostana uporablja za svojo dejavnost. Uslužbenka knjižnice nas je popeljala v posebno sobo, kjer so zbrane zelo stare knjige. Vsi smo pazljivo prisluhnili njeni razlagi. In v Dalmatinovi Bibliji smo poiskali današnji ključ dneva, ki ga je Sonja glasno prebrala. Nič takega – pa ni tako; Biblija je namreč napisana v staroslovanščini. Potem pa je sledila poslastica – gospa Polona nas je peljala v posebno razstavno sobo, speedway sobo – več kot zanimivo. Po ogledu knjižnice smo se utaborili v parku ob kapucinskem samostanu; na stopnišču kapelice smo razgrnili zastavo, obiskali smo papeški kotiček na terenu. Ne, br. Metod ni šel z nami. Z nami je poslal le čokoladice in pohvalo, priznanje za naše mitre. Da bi lahko pokazali pripadnost naši skupini, pripadnost oratoriju tudi navzven smo razdelili rutice, ki so si jih otroci izdelali v ponedeljek. Br. Luka pa je bil tisti, ki nam je pokazal, kako naj danes rutice nosimo. Kazalci na uri so tudi v Krškem so hitro tekli. Pot nazaj do železniške postaje smo zmogli brez težav, za kar je poskrbel br. Marjan, saj nas je, preden smo zapustili park, razveselil z lučkami. Malce utrujeni, vendar zadovoljni z današnjim dnem smo ob dogovorjeni uri ob jamboru, ki je danes sameval, čakali na starše. Tudi tole moramo deliti z vami: malce nas je skrbelo, kako bo šlo s prestopanjem v Zidanem mostu, pa so bile skrbi odveč in naši otroci so se izkazali. (animatorji)

Sreda, 27. avgust 2014

Ključ dneva: “Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra.” (Lk 22,61);  vrednota dneva: odpuščanje; simbol dneva: milo

Všeč nam je bila ustvarjalna delavnica. Iz blaga in papirja smo izdelovali mitre, ki so odlično uspele. Mitra je kapa, ki jo ima papež. Imeli smo tudi prosti čas, v katerem smo se zabavali. Skozi igro smo spoznavali Petra, v naši veliki igri pa smo morali iskati Jezusa. (zapis pripravili Tomaž, Eva, Ana)

Včeraj so nas bila polna usta posebnosti, na glavno pa smo pozabili. Letos je z nami br. Luka, sicer naš star znanec, saj je v preteklem letu med vikendi prihajal v Celje, na našem oratoriju pa je le novinec. Pa smo veseli, ker je z nami – svoje oratorijske obveznosti odlično opravlja. Posebnosti pa kar ni konec. Druga za drugo so se vrstile tudi danes. (Spet) smo dobili obisk, danes po zaslugi br. Luka. V našo družbo je povabil svojega prijatelja Mateja, s katerim je tudi sošolec na bogoslovju. Matej je prišel ravno pravi čas – ob dvigu zastave in je bil danes “gostujoči” animator. Dežne kaplje so v današnjem jutru poskrbele, da je bilo oratorija hitro konec. Seveda če bi sodili samo po spustu zastave, drugače pa je bil čisto navaden oratorijski dan (končali smo celo z zamudo). Zaradi previdnosti, da dež ne bi poškodoval zastave, smo jo raje takoj po dvigu spustili z droga in jo spravili na varno. Pri katehezi smo danes spregovorili o Jezusovi neizmerni dobroti, saj nam odpušča naše grehe in nas vabi k sebi. Odločili smo se, da si bomo prizadevali, da bi sprejeli odpuščanje in odpuščali ter si bili med seboj v oporo, se trudili izogibati grehom. Ko smo iz cerkve stopili v atrij, je rosilo, nebo je bilo oblačno. V atrij smo stopili s posebno nalogo. Lističe, na katere smo prej napisali svoje pomanjkljivosti, napake, spodrsljaje, grehe smo previdno sežgali, drugega za drugim. Ko so se v pepel spreminjali še zadnji lističi, smo zapeli Jezus moj ljubim te. V atrij so posijali sončni žarki in dežne kaplje so ponehale. Ta dogodek nas je prevzel. Izdelovali smo mitre – mitra je kapa, ki jo nosi papež ob posebnih dogodkih. Ponosni smo na naše “oratorijce” in njihove izdelke. S zavzetostjo, preudarnostjo in ustvarjalnostjo so se lotili dela, zato so nastale tako čudovite mitre, vredne občudovanja. Tudi veliko igro je treba omeniti. Iskali smo Jezusa. Otroci so postajali že kar malce nestrpni, ko so hodili po samostanskih prostorih (vmes pa reševali naloge) in nas vztrajno spraševali “Si ti Jezus?” Mi pa smo le odkimavali z glavami in jih z negativnimi odgovori razočarali. Pa smo nazadnje vsi skupaj le našli Jezusa. Z Matejevo pomočjo. Matej je sedel na klopci pred cerkvijo in ker je bil še edini od animatorjev, ki ni bil deležen vprašanja, so ga otroci hitro izprašali. Pa tudi Matej ni bil Jezus, toda vedel je, kje je Jezus. Čakal nas je v tabernaklju. Šli smo ga pozdravit – v cerkev smo vstopali spoštljivo, dostojanstveno. Pogovorili smo se z Njim – zmolili smo in zapeli himno. In največja posebnost današnjega dne in verjetno tudi oratorija: himno smo zapeli ob spremljavi orgel. Hvala, Matej!  Se nam obeta obisk še enega Mateja?   (animatorji)

Torek, 26. avgust 2014

Ključ dneva: ” Ti si Peter – skala.” (Mt 16,18); vrednota dneva: vera; simbol dneva: skala (kamen)

Zadnji del današnjega oratorijskega dneva je bila velika igra na temo Jezusovi čudeži. To so bile vodne igre. Vodne balone smo metali v čeber, skakali čez kolebnico s polnim lončkom vode v rokah,…. Na koncu pa smo se skupine pomerile v boju “Kdo je bolj moder?”. Bilo je super. Všeč nam je bilo tudi izdelovanje mozaikov. (zapis pripravili Nika, Katarina, Filip)

Ja, imeli smo prav z našo včerajšnjo napovedjo. Tudi danes je bil dan, ki ga dal je Gospod. Čudovit. Seveda smo k čudovitemu dnevu prispevali tudi mi, oratorijci na Bregu. Imeli smo celo dvakrat prav: zastava je vihrala na jamboru in Celjanom sporočala, da se pri kapucinih godi oratorij. Lepo jo je videti z mostu čez Savinjo. Kar preverite, da imamo prav. Tudi danes smo se zbrali v papeškem kotičku. Odprli smo “poštni nabiralnik” in br. Metod je odgovarjal na naša vprašanja. Spet smo doživeli nekaj posebnega: v dramski igri smo izvedeli, kako je Peter dobil svoje ime. In da mu starši sploh niso izbrali imena Peter, ampak Simon. Pa to ni posebno, posebno je to, da so nastopajoči radodarno delili z nami piškote. Pa še dve posebnosti sta se zgodili danes: v ustvarjalni delavnici so nastali čudoviti skupinski mozaiki, in skalo ob robu travnika smo olepšali z odtisi naših dlani. Letos si tudi roke umivamo na poseben način. Za ta podvig  uporabljamo kar “škaf” – roke si pač umivamo po domače. Toliko posebnosti na kupu – mar je tole poseben oratorij? Mogoče pa res. Na nebeških vratih visi že drugi ključ. Po prostem času, ki nam pripada po kosilu, pa je na nas čakal vodni poligon. Po uspešno opravljenih nalogah smo si privoščili “kepanje” (spet posebnost) z vodnimi baloni. Tudi v ozadju se je dogajalo marsikaj: kuhalo se je kosilo, polnili so se vodni balončki, likale so se rutice, ki smo jih izdelovali včeraj, načrtovalo se je naše “oratorijsko romanje”, kar se lahko prebere tudi kot izlet. Danes pa se dan ni končal s spuščanjem zastave, pač pa z lizanjem lučk – tele oratorijske so bile še posebno dobre. Peter – skala: tudi to je nauk današnjega dne. (animatorji)