Sreda, 27. avgust 2014
Ključ dneva: “Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra.” (Lk 22,61); vrednota dneva: odpuščanje; simbol dneva: milo
Všeč nam je bila ustvarjalna delavnica. Iz blaga in papirja smo izdelovali mitre, ki so odlično uspele. Mitra je kapa, ki jo ima papež. Imeli smo tudi prosti čas, v katerem smo se zabavali. Skozi igro smo spoznavali Petra, v naši veliki igri pa smo morali iskati Jezusa. (zapis pripravili Tomaž, Eva, Ana)
Včeraj so nas bila polna usta posebnosti, na glavno pa smo pozabili. Letos je z nami br. Luka, sicer naš star znanec, saj je v preteklem letu med vikendi prihajal v Celje, na našem oratoriju pa je le novinec. Pa smo veseli, ker je z nami – svoje oratorijske obveznosti odlično opravlja. Posebnosti pa kar ni konec. Druga za drugo so se vrstile tudi danes. (Spet) smo dobili obisk, danes po zaslugi br. Luka. V našo družbo je povabil svojega prijatelja Mateja, s katerim je tudi sošolec na bogoslovju. Matej je prišel ravno pravi čas – ob dvigu zastave in je bil danes “gostujoči” animator. Dežne kaplje so v današnjem jutru poskrbele, da je bilo oratorija hitro konec. Seveda če bi sodili samo po spustu zastave, drugače pa je bil čisto navaden oratorijski dan (končali smo celo z zamudo). Zaradi previdnosti, da dež ne bi poškodoval zastave, smo jo raje takoj po dvigu spustili z droga in jo spravili na varno. Pri katehezi smo danes spregovorili o Jezusovi neizmerni dobroti, saj nam odpušča naše grehe in nas vabi k sebi. Odločili smo se, da si bomo prizadevali, da bi sprejeli odpuščanje in odpuščali ter si bili med seboj v oporo, se trudili izogibati grehom. Ko smo iz cerkve stopili v atrij, je rosilo, nebo je bilo oblačno. V atrij smo stopili s posebno nalogo. Lističe, na katere smo prej napisali svoje pomanjkljivosti, napake, spodrsljaje, grehe smo previdno sežgali, drugega za drugim. Ko so se v pepel spreminjali še zadnji lističi, smo zapeli Jezus moj ljubim te. V atrij so posijali sončni žarki in dežne kaplje so ponehale. Ta dogodek nas je prevzel. Izdelovali smo mitre – mitra je kapa, ki jo nosi papež ob posebnih dogodkih. Ponosni smo na naše “oratorijce” in njihove izdelke. S zavzetostjo, preudarnostjo in ustvarjalnostjo so se lotili dela, zato so nastale tako čudovite mitre, vredne občudovanja. Tudi veliko igro je treba omeniti. Iskali smo Jezusa. Otroci so postajali že kar malce nestrpni, ko so hodili po samostanskih prostorih (vmes pa reševali naloge) in nas vztrajno spraševali “Si ti Jezus?” Mi pa smo le odkimavali z glavami in jih z negativnimi odgovori razočarali. Pa smo nazadnje vsi skupaj le našli Jezusa. Z Matejevo pomočjo. Matej je sedel na klopci pred cerkvijo in ker je bil še edini od animatorjev, ki ni bil deležen vprašanja, so ga otroci hitro izprašali. Pa tudi Matej ni bil Jezus, toda vedel je, kje je Jezus. Čakal nas je v tabernaklju. Šli smo ga pozdravit – v cerkev smo vstopali spoštljivo, dostojanstveno. Pogovorili smo se z Njim – zmolili smo in zapeli himno. In največja posebnost današnjega dne in verjetno tudi oratorija: himno smo zapeli ob spremljavi orgel. Hvala, Matej! Se nam obeta obisk še enega Mateja? (animatorji)