ali Ko gredo animatorji na pripravo

Hitro tečejo počitniški dnevi in animatorji že nestrpno čakamo na čas, ko bomo tudi v naši župniji začeli oratorij. Skozi celotno leto se je iskrilo od idej in zamisli, sedaj pa je napočil čas, da z mlado ekipo animatorjev vse naše zamisli uredimo in se odpravimo na prvo animatorsko pripravo za oratorij.

Več o dogajanju pa naj spregovorijo besede in slike.

Aktivna ekipa mladih se je odpravila novi izkušnji naproti.
Niso vedeli, kaj vse jih čaka, a pogumno so pri večerni sv. maši prosili blagoslova…
In se s polnimi avtomobili potrebščin, gradiva in kitar odpeljali proti Vrbju.
Malo začetne treme je hitro premagalo vedenje, da smo vsi tu z namenom.
Animatorstvo je poslanstvo in to ni kar tako!
Tri-nadstropne postelje, čudovita okolica in veliko hrane so prepričale, da se splača ostati.
Otvoritveno spoznavanje je poskrbelo za sproščeno vzdušje in izbruhe smeha,
Razigranost pa se je povečala ob zabavnem večeru.
Ja, in ko je najlepše je treba spat’, še prej pa lahko noč zaželeti Jezusu.
In bilo je jutro, drugi dan…

Vročina ni popuščala, voditeljica pa tudi ne.

Akcija, gremo se razgibat’, banse se mor’mo dobr’ naučit’, pojte na glas!
Kaj vse nas še čaka… so se spraševali.
Cilje pa smo začeli počasi dosegati, ko smo spoznavali sv. Dominika Savia
In se naučili koreografijo plesa in himne ter si delo razdelili po skupinah.
Jezusovo bližino smo še močneje začutili pri adoraciji, dan pa se je tako bližal koncu.
Iskrenost, veselje in delavnost so nas povezali v teh napornih, a lepih skupnih dneh.
                      Ana in Tadeja Vrenko

[lg_folder folder=”Oratorij/2015/Priprave na oratorij/” paging=”false”]

Sreda, 26. avgust 2015

En izredno lep dan je za nami – odpravili smo se na romanje. Naš cilj je bil znan že nekaj časa – Škofja Loka. Loški bratje kapucini so nas z veseljem sprejeli in hočeš nočeš postali del celjskega oratorija, kajti na samostanskem dvorišču se je zgodil najprej dvig zastave (smreka na vrtu verjetno še nikoli ni bila jambor – danes je to bila), animatorji so odigrali zgodbo, br. Jožko je poskrbel, da ni manjkal niti ministrantski kotiček. Po kosilu pa je veliko igro zamenjal svojevrsten izziv. Razdeljeni v tri skupine smo se odpravili v tri različne smeri v Škofji Loki: v Novi svet, proti pokopališču ter proti središču skoraj najstarejšega slovenskega mesta. S čisto posebno nalogo. Za mimoidoče smo pripravili prijazna sporočila z dobrimi željami, lepe misli, ki smo jih morali razdeliti. Sprva je bilo ogovarjanje mimoidočih plašno, potem pa je kar steklo in izziv smo uspešno opravili. In ob tem pridobili nove izkušnje. Ves dan smo se vsak po svojih najboljših močeh trudili slediti Dominiku Savio in hoditi po poti k svetosti. Kako smo danes na poseben način stopali po poti k svetosti pove utrinek z naše poti. Zaradi zasedenosti vlaka, smo bili na prvem delu naše poti (relacija Celje – Ljubljana) pomešani med ostalimi potniki. Dve izmed deklet sta kmalu vzeli v roke kitaro, začeli igrat in prepevat. Kmalu nas je prepevalo kar nekaj in naše petje ostalih potnikov sploh ni motilo. Celo z odobravanjem se spremljali naše veselje, ki smo ga širili. In ko smo zapuščali vlak, je starejša gospa pokomentirala: “Kako prijetna skupina ste!”  Bravo mi!

Ponedeljek, 24. avgust 2015

Pa smo začeli letošnji oratorij. Pred uradnim začetkom smo se animatorji udeležili svete maše, med katero smo prejeli blagoslov in Njemu izročili prošnje za uspešen oratorij. Po molitvi animatorjev pa smo odhiteli v samostansko sprejemnico, ki je postala “štab animatorjev”, da poskrbimo še za zadnje malenkosti. Kmalu je bilo zunaj slišati otroške glasove, ki so nas opomnili na to, da bo treba začeti. Letošnji krog oratorijcev (udeležencev in animatojev) je bistveno večji kot v preteklih letih, saj je tudi število udeležencev letos precej večje. Smo kar dosegli rekord – 37 otrok bo v teh dneh spoznavalo svet Dominika Savia. Ker brez himne ne gre, smo se najprej naučili njeno besedilo, potem še melodijo, pa koreografijo. In ob prepevanju se je na jambor povzpela zastava.  Ogledali smo si prvi del zgodbe iz Dominikovega življenja. V nadaljevanju nam je Ana pripravila prvo nalogo: poslala nas je zbirat sestavine za peko kruha. Če smo že imeli sestavine, smo se lotili peke kruha. Pa ne na Bregu – odšli smo k Šlandrovim v Košnico, kjer smo preživeli večino današnjega dne. Br. Marjanu smo zaupali pomembno, sila odgovorno nalogo: paziti je moral na našo oratorijsko zastavo. Ko smo opazovali gospo Vikico pri delu, smo se lahko prepričali, da peka oziroma najprej priprava testa ni tako enostavna, kot se zdi. Med tem, ko je kruh počival, smo se mi igrali v okolici hiše, se naučili nekaj bansov. In vadili himno. Žal smo morali Šlandrove zapustiti preden je bil kruh pečen – si ga bomo pač privoščili jutri.

V župnijski cerkvi smo se pogovorili o današnjih “oratorijskih zakonitostih” – o simbolu, vrednoti in siju dneva. Vas zanima, kaj je bil danes simbol dneva? Odgovor ste zvedeli v besedilu – ja, kruh vendar. Kaj menite, s katero vrednoto smo se danes seznanili? Odgovor lahko najdete v kapelici pri Lurški Mariji v župnijski cerkvi.

Le še spust zastave in oratorijski ponedeljek se je zaključil. Jutri spet pridemo!  Kakšne dogodivščine nas čakajo jutri?  Kateremu svetniku bomo pripeli svetniški sij?

Junak letošnje zgodbe je Dominik Savio. Dominik izhaja iz dobre kmečke in krščanske družine v Italiji. Že od otroštva lahko občudujemo njegovo spoštovanje in ljubezen do staršev ter veliko zaupanje v Boga.