Petek, 31. avgust 2018
“Bodite goreči v duhu ….. služite Gospodu.”
simbol dneva: ogenj;
vrednota dneva: gorečnost
Četrtek, 30. avgust 2018
“Kjer je vaš zaklad, tam bo ……. vaše srce.”
simbol dneva: ptica;
vrednota: nenavezanost
Kako imenujemo človeka, ki oznanja evangelij tam, kjer Jezusa ne poznajo?
Že četrti dan našega oratorija. Novo poglavje v oratorijski zgodbi. Črna suknja še naprej prizadevno pomaga svojim Indijancem. In v teh prizadevanjih je pogosto pozabil nase, se mnogokrat izpostavil smrtni nevarnosti.
Da to drži, delimo z vami utrinek iz njegovega življenja, o katerem nam je včeraj pripovedoval g. Jože. Nekoč je srečal zelo bolnega moža, ki ni imel svojega doma, ki ni imel nikogar, ki bi zanj skrbel. Črna suknja ga je povabil k sebi, skrbel zanj, mu odstopil svojo posteljo, sam pa spal na tleh, dokler se možu zdravje ni izboljšalo.
Misijonarji so tisti, ki daleč od sodobnega sveta opravljajo svoje poslanstvo in delajo čudeže (gradijo šole, druge ustanove, otroke vabijo z ulic, kjer so izpostavljeni kriminalu, slabim navadam,…). In čudeže na daljnem Madagaskarju dela tudi gospod Tone Kerin. Toneta Kerina smo danes gostili v naši obednici. V živo slišati, kakšno je v resnici življenje v teh oddaljenih področjih, je vsekakor (skoraj) neponovljiva izkušnja. In mi smo je bili danes deležni. Tudi zato smo posebni!
Tone je na preprost način in nazorno govoril o svojem delu, o težavah, s katerimi se srečuje in o marsičem – govoril je o Madagaskarju, ki ga ima rad.
Povedal je tudi to, da potrebuje pomoč, da bo lahko izpolnil cilje, ki si jih je zadal. Ob novozgrajenih učilnicah za šolarje bi rad uredil še igrišče, na katerem se bodo otroci zadrževali v prostem času. Otroci so pokazali svojo pripravljenost, da bi pomagali. Smo ponosni na njih! Že jutri bomo naredili korak od besed k dejanjem: v naši obednici bo pripravljena škatla za darove. Še pred Tonetovo vrnitvijo na njegovo delovno mesto, mu jih bomo izročili.
Nekaj zanimivosti: na Madagaskarju obiskuje en razred tudi več kot sto otrok, zato imajo velike učilnice za posamezne razrede ne šole; kadar se lotijo kakšnega projekta (npr. zidave učilnic, pri kateri tudi zidake izdelujejo samo), vsi pomagajo. Gospod Tone je z domačini zgradil že več kot 20 cerkva, saj se zaveda, kolikšen je njihov pomen, da bodo prebivalci Madagaskarja ohranili vero.
Še informacija iz ozadja: Tone Kerin je bil študent p. Metoda. In danes sta se po doolgih letih srečala.
Omembo v zapisu si zasluži tudi velika igra, ki otroke vsak dan navdušuje.
Se nam samo zdi, ali otroci res odhajajo domov zadovoljni? Je res na obrazih staršev videti odobravanje?
Kot kaže, lahko zapišemo in povemo, da opravičujemo zaupanje, ki ste nam ga starši izkazali s prijavo svojega otroka, svojih otrok na naš in vaš oratorij! In izpolnjujemo obljubo na račun zanimivega zadnjega tedna letošnjih počitnic.
Sreda, 29. avgust 2018
“Krščujte jih v imenu Očeta in Sina …… in Svetega Duha.”
simbol dneva: krplje;
vrednota dneva: krst
Današnji oratorijski dan se je začel nekoliko prej kot običajni. Bil je dan za oratorijsko romanje. Ko smo se postavili v krog, namenjen navodilom, je bilo čutiti vznemirjenje. V očeh “naših” otrok pa se je iskrilo pričakovanje. Veliko pričakovanja. Imeli so tudi veliko vprašanj, na katera niso dobili čisto konkretnih odgovorov. Poslušnost in ubogljivost sta bili danes na višji ravni kot pretekla dva dneva.
Skoraj ob napovedanem času (8.uri) smo se že namestili na sedeže v avtobusu in se odpeljali lepemu dnevu naproti. Prijetno vzdušje, pesem, druženje so pregnali morebitne slabosti, ki so se tako ali drugače najavljale. Ali pa so k “neslabosti” pripomogle zapestnice, lizike, za katere so poskrbeli starši? Kdo bi vedel? Oja, Nekdo zagotovo.
Na varno pot nas je pospremila molitev. Ko smo prispeli v Trebnje (za letošnje romanje smo ga izbrali zato, ker je tam živel Friderik), nas je pozdravil in prijazno sprejel tamkajšnji župnik, gospod Jože. Ko smo malo zadihali, smo pohiteli v kapelo, kjer smo imeli sveto mašo.
Na prvi in najpomembnejši zakrament nas je opozarjal današnji oratorijski dan. Za Baraga je bil krst najpomembnejši zakrament. Vsak krst je skrbno zabeležil v dnevnik, hkrati pa je bil ob krstu Indijancev neizmerno srečen. Črna suknja je bil pripravljen narediti ogromno kilometrov po snegu, ledu, zemlji vodi, da je s svetim krstom Indijancem odprl pot v nebesa. Ne samo zgodba, tudi br. Marjan nas je pri sveti maši opozoril na naš krst. Da se bomo še bolj zavedali njegovega pomena, smo ponovili krstne zaobljube. In pri maši molili tudi za naše starše, botre, botrce.
Po sveti maši zaslužena malica na zelenici pred župnijsko cerkvijo. Kmalu se nam je spet pridružil g. župnik in nas odpeljal v dvorano, kjer smo si ogledali projekcijo fotografij, ki so nam spregovorile o življenju Friderika Barage. G. župnik je fotografije zelo nazorno in zanimivo komentiral.
Po odličnem kosilu vožnja do tako zelo težko pričakovanega dela današnjega dne – kopanja v Termah Čatež. Čeprav je po “zdravi pameti” težko najti povezavo med gusarskim otokom in Indijanci, smo jo mi našli. Smo pač nekaj posebnega. Večina se nas je namreč kopala ravno na gusarskem otoku. Tisti, ki so to želeli, so se povzpeli na gusarsko ladjo. Nekaterim je šlo tudi poležavanje na obročih in vožnja z njimi odlično od rok. Tisti pa, ki so to zmogli, so uživali na nekoliko višjih toboganih. Seveda vsi skupaj in vsak posebej pod skrbnim nadzorom še bolj skrbnih animatorjev.
Pot čez most nas je popeljala do indijanske vasi, kjer nas je pričakal poglavar plemena …… (ime je bilo preslišano ali pa preveč zahtevno, da bi si ga zapomnili). Že res, da je bil omenjeni poglavar že bolj sodoben, saj se je v vas pripeljal s kolesom, ki ga ni uspel skriti pred našimi očmi; toliko sodoben pa le ni bil, da bi razumel naš pozdrav Dober dan. Zanimivo!
Pa smo vendar našli skupni jezik, saj nas je nagovoril s Hovk! in nas s kretnjo povabil, da se posedemo v krog. Naši obrazi so z njegovo pomočjo kmalu zasijali v novi podobi – porisal jih je z bojnimi barvami. Po kratkem druženju z njim smo odhiteli proti Celju in pod stopnice prispeli z zamudo : ).
Zamudi navkljub so nas starši pričakali nasmejanih obrazov in nestrpni, da izvedo kako smo preživeli današnji dan.
Torek, 28. avgust 2018
“Kultura se ne deduje, kultura ….. se osvoji.”
simbol dneva: indijanski šotor;
vrednota dneva: kultura
Oratorijska himna nam je šla že boljše od rok in glasov. Danes smo pripravili čisto posebno darilo za s. Grazyno, ki je včeraj praznovala rojstni dan. Lahko je dvignila našo zastavo. To pa je darilo, kajne! Pa nam je bila hvaležna zanj.
Marsikaj smo imeli povedati o posebnostih včerajšnjega dne. Vse so bile zanimive in posebne, zmagovalka pa je bila informacija, da sta dve naši udeleženki dobili bratca dvojčka. Navdušeno smo zaploskali tej čudoviti novici in “velikima” sestricama čestitali.
Zgodba o Frideriku Baragi se nadaljuje. Udeleženci pridobivajo nova znanja. In nove veščine. Veselje jih je gledati, kako so ustvarjalni in kakšni lepi izdelki prihajajo izpod njihovih prstov. Oratorijske ustvarjalnice so letos naravnane po indijansko; tako so včeraj otroci izdelovali perjanice. Pa ne samo izdelovali, tudi ponosno so jih nosili. Pa ne samo v času oratorija, tudi popoldne, in tudi danes popoldne.
Danes so naši “oratorijci” izdelovali hiške in šotore pri katehezi, v ustvarjalnici pa zapestnice. In za nameček so še prizadevno pobarvali kos kartona, ki pa bo svojo pravo vrednost dobil šele v naslednjih dneh.
In tudi danes po kosilu velika igra. S trudom pridobljen denar so otroci radodarno izročili nepridipravom, da so vrnili princeso Pokahontas. Črna suknja je bil ponosen nanje, da so se tako odločili.
Danes smo med nas povabili tudi s. Terezo in jo prosili, da je v našem imenu spustila zastavo. V zahvalo in v spodbudo. S. Tereza je bila lani ena izmed članov animatorske ekipe, ki je pripravljala oratorij. Le nekaj dni po zaključku ji je ponagajalo zdravje in jo priklenilo na posteljo. Po skoraj letu dni je njeno stanje že boljše, do česar ji je pomagala tudi njena vztrajnost.
Ponedeljek, 27. avgust 2018
“Le pogum, vstani ……. kliče te!”
simbol dneva: smerokaz;
vrednota dneva: odločitev
Pred našo župnijsko cerkvijo danes ni bilo običajnega miru, številčna skupina otrok (letos se je število udeležencev približalo rekordu izpred nekaj let) je razigrano tekala sem in tja, se pogovarjala, se veselila, pričakovala. Ko pa se je iz samostana med njih zapodila še skupina animatorjev, se je letošnji oratorij lahko začel. Prvo dejanje oratorija je bilo učenje besedila himne in njene koreografije. Da bi se oratorij začel s kakšno drugo aktivnostjo itak ne gre, saj bi potem ostala oratorijska zastava pri tleh. Še ena več iz Lučkine zbirke oratorijskih zastav – in tudi letošnja je najlepša v Sloveniji. Hvala, Lučka!
Po spodbudnem začetku in uspešno dvignjeni zastavi so se zvrstile še druge aktivnosti: oratorijska zgodba, ki se letos odvija na travniku za samostanom, kateheza, oratorijska ustvarjalnica, plesna delavnica, velika igra. Po vsem naštetem in nenaštetem so nas kazalci na urah opomnili, da bo treba prvi oratorijski dan zaključiti in nadaljevati jutri. Urni kazalci so bili starši naših udeležencev, ki so iz varne razdalje opazovali zaključni del današnjega dne.
Z današnjim dnem smo vsi dobili novega znanca, ki mu bomo konec tedna lahko rekli prijatelj, saj se bomo v naslednjih dneh z njim veliko družili, ga spoznavali, o njem veliko izvedeli. Indijanci, med katerimi je služboval, so ga imenovali Črna suknja.