sreda, 25. marec – MATERINSKI DAN

 MAMA PA NIČ NE RAČUNA

Naš fantiček je nekega večera prišel v kuhinjo k svoji mami, ki je ravno pripravljala večerjo, in ji izročil list papirja, na katerega je nekaj napisal. Ko si je mama obrisala roke v predpasnik, je lahko prebrala tole:

Za košenje trave 5.00 $

Za pospravljanje moje sobe ta teden 1.00 $

Ker sem šel zate v trgovino 0.50 $

Ker sem pazil na bratca, medtem ko si šla po nakupih 0.25 $

Ker sem odnesel smeti 1.00 $

Za dobro spričevalo 5.00 $

Za pospravljanje dvorišča 2.00 $

SKUPAJ: 14.75 $

Povem vam, mama ga je pogledala, kako je tam pričakujoče stal, deček pa – ko bi le lahko videl, kaj se mu je takrat motalo po glavi. Mama je vzela pisalo, obrnila list, na katerega je pisal, in zapisala naslednje:

Za devet mesecev, ko sem te nosila, medtem ko si rasel v meni – brezplačno.

Za vse noči, ki sem jih presedela ob tvoji postelji, ti dajala zdravila in molila zate – brezplačno.

Za vse hude čase in za vse solze, ki si mi jih v vseh teh letih povzročil, ni plačila.

Ko vse sešteješ, je cena moje ljubezni brezplačna.

Za vse noči, polne strahu, in za skrbi, za katere sem vedela, da me še čakajo – brezplačno.

Za igrače, hrano, obleko in celo to, da sem ti brisala nos, vse to je brezplačno, sin.

In ko vse sešteješ, je polna cena prave ljubezni – brezplačno.

No, prijatelji, ko je naš sin prebral, kar mu je mama napisala, so bile v njegovih očeh debele solze. Pogledal je naravnost v mamo in rekel: »Mami, res te imam rad.« Nato je vzel pisalo in z velikimi črkami napisal:

»PLAČANO V CELOTI.«

M. Adam

Za pogovor: Zakaj si ti najbolj hvaležen svoji mami?

Molitev: Zmolimo za vse mame, da bi ob vsem delu, ki ga imajo, našle čas tudi zase.

 

torek, 24. marec

 KAJ POMENI BITI POSVOJEN

Prvošolčki učiteljice Debbie Moon so se pogovarjali o sliki družine. Majhen deček na sliki je imel lase drugačne barve od drugih družinskih članov.

Eden od otrok je pripomnil, da je najbrž posvojen, in deklica z imenom Jocelyn Jay je rekla: »O posvojitvah vem vse, ker sem tudi jaz posvojena.«

»Kaj pomeni biti posvojen?« je vprašal neki drug otrok.

»To pomeni,« je rekla Jocelyn, »da si zrasel v maminem srčku namesto v njenem trebuščku.«

George Dolan

Za pogovor: Misliš, da lahko tuji ljudje skrbijo za nekega otroka tako lepo kot starši?

Molitev: Zmolimo za vse, ki ne morejo imeti otrok, da bi našli pot, kjer bodo lahko s svojo ljubeznijo pomagali drugim pri njihovi rasti.

 

ponedeljek, 23. marec

 ČE IŠČEŠ KAJ VELIKEGA, MORAŠ ZAPRETI OČI

Neki starec je dan za dnem sedel v svojem gugalniku. Tako ustaljen v svojem stolu se je zaobljubil, da ne bo odšel s tistega kraja, dokler ne bo videl Boga.

Nekega lepega pomladnega popoldneva, ko se je starec gugal v svojem stolu, neutruden v svoji odločenosti, da bi videl Boga, je zagledal deklico, ki se je igrala na drugi strani ulice. Dekličina žoga se je prikotalila na starčevo dvorišče. Stekla je ponjo in ko se je sklonila, da bi jo pobrala, je zagledala starca in rekla: »Gospod Starec, vsak dan vas gledam, kako se gugate v svojem stolu in gledate v prazno. Kaj pa bi radi videli?«

»O, moj dragi otrok, premlada si, da bi razumela,« je odvrnil starec.

»Mogoče,« je rekla deklica, »toda moja mamica mi zmeraj pravi, da moram, če imam kaj v mislih, govoriti o tem. Pravi, da zato, da se bolje razumemo. Moja mamica zmeraj pravi: ‘Gospodična Lizzy, zaupaj nam svoje misli.’ Zaupaj, zaupaj, zaupaj, pravi moja mamica zmeraj.«

»Oh, ja, gospodična Lizzy, otrok moj, mislim, da mi ne moreš pomagati,« je zamrmral starec.

»Mogoče ne, gospod Starec, ampak mogoče pa lahko pomagam že, če samo poslušam.«

»Prav, gospodična Lizzy, dete moje, Boga iščem.«

»Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod Starec, ampak v tem stolu se dan za dnem gugate naprej in nazaj v iskanju Boga?« je odvrnila gospodična Lizzy zbegana.

»No, da. Pred smrtjo moram verjeti, da je Bog. Potrebujem znamenje, pa ga doslej še nisem videl,« je rekel starec.

»Znamenje, gospod? Znamenje?« je rekla gospodična Lizzy, zdaj povsem zmedena od besed starega moža. »Gospod Starec, Bog vam daje znamenje vsakič, ko vdihnete. Ko lahko duhate sveže cvetlice. Ko lahko slišite ptičje petje. Ko se dojenčki rodijo. Gospod, Bog vam daje znamenje, ko se smejete in ko se jokate, ko čutite, kako vam solze tečejo iz oči. To je znamenje v vašem srcu, da objemajte in ljubite. Bog vam daje znamenje v vetru in v mavrici in v menjavi letnih časov. Vsa znamenja so tu, vi pa ne verjamete vanje? Gospod Starec, Bog je v vas in Bog je v meni. Nič ga ni treba iskati, kajti on, ona ali kar koli že je, je ves čas tukaj.« Gospodična Lizzy je z eno roko v boku in z drugo mahajoč po zraku nadaljevala: »Mamica pravi: ‘Gospodična Lizzy, če iščeš kaj velikanskega, imaš zaprte oči, kajti Boga vidiš v preprostih stvareh, Boga vidiš, če gledaš življenje v vseh stvareh.’ Tako pravi mamica.« »Gospodična Lizzy, dete moje, v svojem razumevanju Boga res kar veliko veš, toda to, o čemer govoriš, še vedno ni dovolj.«

Lizzy je stopila k starcu in mu položila svoje otroške dlani na srce in mu zašepetala v uho: »Gospod, od tukaj prihaja, ne od tam,« in pokazala na nebo. »Poiščite ga v svojem srcu, v svojem ogledalu. Potem, gospod Starec, boste videli znamenja.«

Gospodična Lizzy je stopila čez cesto, se obrnila proti starcu in se nasmehnila. Potem ko se je sklonila, da bi poduhala rožice, je zaklicala: »Mamica vedno pravi: ‘Gospodična Lizzy, če iščeš kaj velikega, moraš zaprti oči.’«

Dee Dee Robinson

Za pogovor: Kaj misliš, da najbolj potrebujejo ljudje, ki so osamljeni?     

Molitev: Zmolimo za vse, ki živijo sami, da se ne bi počutili osamljene.

 

nedelja, 22. marec

 KAJ JE TO POGUM

»Torej misliš, da sem pogumna?« je vprašala. »Ja, mislim.« »Mogoče sem res. To pa zato, ker sem imela kar nekaj dobrih učiteljev. Povedala ti bom o enem izmed njih.

Pred leti sem kot prostovoljka delala v bolnišnici v Stanfordu in tam sem spoznala deklico. Ime ji je bilo Liza in imela je redko in zelo resno bolezen. Edina možnost za njeno ozdravitev je bila transfuzija krvi njenega petletnega bratca, ki je čudežno prebolel isto bolezen in zato imel v krvi protitelesca, potrebna za premaganje bolezni. Zdravnik mu je vse razložil in ga vprašal, ali je pripravljen sestri darovati kri. Opazila sem, da je le za trenutek okleval, nato pa globoko zajel sapo in rekel: »Storil bom to, če bo rešilo Lizo.«

Med transfuzijo je ležal na postelji zraven sestre in se smehljal — kot tudi mi vsi —, ko je videl, da se ji na lica vrača barva. Nato mu je obraz pobledel in nasmeh je izginil. Pogledal je zdravnika in s tresočim glasom vprašal: »Bom takoj začel umirati?«

Spričo svoje mladosti fantek namreč ni dobro razumel zdravnika. Mislil je, da bo moral sestrici dati vso svojo kri.«

»Ja, naučila sem se biti pogumna,« je dodala, »ker sem imela odlične učitelje.«

Dan Millma

Za pogovor: Kdaj si bil ti najbolj pogumen?  

Molitev: Zmolimo za dekleta in fante, da bi bili dovolj pogumni za pomembne odločitve v življenju.

 

sobota, 21. marec

 RAD BI BIL TAKŠEN BRAT

Enemu mojih prijateljev, Paulu, je starejši brat za božično darilo podaril avto. Ko je Paul na sveti večer prišel iz urada, je okoli sijočega novega avtomobila postopal fantiček in ga občudoval. »Je to vaš avto, gospod?« je vprašal. Paul je pokimal. »Brat mi ga je podaril za božič.« Fantiček je osupnil. »Hočete reči, da vam ga je dal in vas ni prav nič stalo? Fant, rad bi . . . « Okleval je.

Seveda je Paul vedel, kaj bi fantiček rad. Rad bi imel takega brata. Ampak ob fantičkovih besedah je Paula streslo po vsem telesu. »Rad bi,« je nadaljeval fantiček, »da bi sam lahko bil tak brat.« Paul ga je začudeno pogledal, nato pa naglo predlagal: »Bi se rad peljal z mojim avtom?« »Ja, prav rad.« Po kratki vožnji se je fantič obrnil k Paulu in s sijočimi očmi vprašal: »Gospod, bi me peljali domov?« Paul se je rahlo nasmehnil. Mislil je, da ve, kaj želi fantiček. Pokazati sosedom, v kako velikem avtu se je pripeljal domov. A Paul se je spet motil. »Bi ustavili pri tistih dveh stopnicah?« je zaprosil fantek. Stekel je po stopnicah. Čez nekaj trenutkov je Paul zaslišal, da se vrača. Ni stopal hitro, ker je nosil pohabljenega bratca. Posadil ga je na spodnjo stopnico, ga prižel k sebi in pokazal na avto. »Tamle je, Buddy. Kot sem ti rekel. Brat mu ga je podaril za božič in prav nič ga ni stalo. In nekega dne ti bom jaz podaril ravno takega. Takrat si boš lahko sam ogledal vse tiste čudovite stvari v božičnih izložbah, ki ti jih skušam opisati.« Paul je stopil iz avta, dvignil fantiča in ga posadil na prednji sedež svojega avtomobila. Starejši bratec je sijočih oči sedel zraven in vsi trije so se odpeljali na nepozabno praznično vožnjo. Na tisti sveti večer je Paul spoznal, kaj je Jezus menil z besedami: »Lepše je dajati …«

Dan Clark

Za pogovor: Kdaj se ti počutiš bolje, ko ti nekdo nekaj podari ali ko ti nekomu nekaj podariš? 

Molitev: Zmolimo za vse poročene, da bi znali drug drugega razveseljevati.

 

petek, 20. marec 

 VSAK POTREBUJE NEKOGA, KI GA RAZUME

Trgovec je nad vrata obesil izvesek »Kužki naprodaj«. Taki napisi pritegnejo majhne otroke in kmalu seje pod trgovčevim izveskom pojavil fantiček. »Po koliko pa boste prodajali kužke?« je vprašal. Trgovec je odgovoril: »Približno od 30 do 50 dolarjev.« Fantiček je segel v žep in potegnil ven nekaj drobiža. »Imam 2,37 dolarja,« je rekel. »Jih lahko vidim?« Trgovec se je nasmehnil in zažvižgal. Iz pasje hišice je prišla psica. Pritekla je do trgovine, sledilo pa ji je pet drobnih, drobcenih kosmatih kepic. Eden od mladičkov pa je prav opazno zaostajal. Fantiček je takoj opazil šepajočega kužka in vprašal: »Kaj je narobe s tem kužkom?« Trgovec je pojasnil, da je mladička pregledal veterinar in ugotovil, da je brez kolčnega sklepa. Vedno bo šepal. Vedno bo hrom na eno tačko. Fantič se je vznemiril. »Tega kužka hočem kupiti.« Trgovec je rekel: »Ne, ni ti ga treba kupiti. Če si ga resnično želiš, ti ga podarim.« Fantič je bil vidno prizadet. Pogledal je lastnika naravnost v oči, dvignil prst in rekel: »Nočem, da mi ga Podarite. Ta kužek je vreden ravno toliko kakor vsi drugi in zanj bom plačal polno ceno. Pravzaprav, zdaj vam bom dal 2,37 dolarja, nato pa vsak mesec 50 centov, dokler ga ne odplačam.« Trgovec je ugovarjal: »Res ti ni treba kupiti tega kužka. Nikoli ne bo mogel teči, skakati in se igrati s tabo, kot bi se lahko drugi mladički.« Ob tem se je fantič sklonil, zavihal hlačnico in odkril grdo zmaličeno in pohabljeno levo nogo v veliki kovinski opornici. Ozrl se je k trgovcu in mehko rekel: »No, tudi jaz ne tečem ravno dobro in kužek potrebuje nekoga, ki ga razume!«

Dan Clark

Za pogovor: Poznaš koga, ki je drugačen od drugih ljudi? V čem je drugačen? Kako se ob tem počutiš?

Molitev: Zmolimo za vse starše in botre, da bi razumeli svoje otroke, krščence in birmance ter jim znali priti naproti.

 

četrtek, 19. marec – Sv. Jožef

Danes goduje Sveti Jožef

NAJ SE ZGODI KARKOLI, VEDNO BOM S TEBOJ

Leta 1989 je silovit potres z močjo sedme stopnje po Richterjevi lestvici skoraj zbrisal Armenijo z zemljevida. V manj kot štirih minutah je umrlo več kot 30.000 ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki očka pustil ženo na varnem doma in odhitel v šolo, kjer bi moral biti njegov sin, ampak lahko je ugotovil le, da je šola zravnana z zemljo. Po hudem šoku ob izgubi, se je spomnil obljube sinu: »Naj se zgodi karkoli, vedno bom s teboj.« In oči so se mu napolnile s solzami. Ko je gledal kupe ruševin, ki so nekoč bile šola, je bilo vse skupaj videti brezupno, a kar naprej je mislil na obljubo sinu.

Skušal se je spomniti, kje je vsako jutro spremljal sina do razreda. Spomnil se je, da je bila sinova učilnica v zadnjem desnem vogalu, stekel je tja in začel odmetavati ruševine. Ko je tako kopal, so prišli še drugi nesrečni starši in tožili: »Moj sin! Moja hči!« Drugi dobronamerni starši so ga skušali spraviti proč od tistega, kar je nekoč bila šola, rekoč:

»Prepozno je!«

»Mrtvi so.«

»Ne morete pomagati.«

»Pojdite domov.«

»Dajte no, poglejte resnici v oči, ničesar ne morete storiti!«

»Vse skupaj boste samo še poslabšali!«

Vsakemu od staršev je odgovoril s stavkom: »Mi boste zdaj pomagali?« In nato je kopal dalje, kamen za kamnom in iskal sina. Prišel je poveljnik gasilcev in ga skušal spraviti stran od ruševin: »Velika nevarnost izbruha požara je in vsepovsod prihaja do eksplozij. V nevarnosti ste. Bomo že mi poskrbeli. Pojdite domov.« Nato je ljubeči in zaskrbljeni oče znova vprašal: »Mi boste zdaj pomagali?« Prišla je policija in rekli so: »Jezni ste, razburjeni. Druge spravljate v nevarnost. Pojdite domov. Bomo že mi poskrbeli.« Na to je odvrnil: »Mi boste zdaj pomagali?« Nihče mu ni pomagal

Pogumno je kopal sam, kajti moral je vedeti, ali je njegov sinko živ ali mrtev. Kopal je 8 ur. . . 12 ur. . . 24 ur. 36 ur. in 38. uro odstranil velik kos betonske plošče in zaslišal je sinov glas. Zavpil je njegovo ime: »ARMAND!«. Zaslišal je: »Očka?! Jaz sem, očka. Drugim otrokom sem rekel, naj jih ne skrbi. Če si živ, sem jim rekel, me boš rešil. In ko boš rešil mene, bodo tudi oni rešeni. Obljubil si mi, naj se zgodi karkoli, da boš vedno ob meni. Obljubil si, očka.«

»Kako ste? Kako je tam notri?« je vprašal oče.

»Tu nas je štirinajst od triintridesetih, očka. Prestrašeni smo, lačni, žejni in hvaležni, da si tu. Ko se je zgradba podrla, je nastal klin, kot nekakšen trikotnik, in nas rešil.« »Pridi ven, sinko.« »Ne, očka! Naj gredo najprej drugi otroci, ker vem, da me boš ti že potegnil ven. Naj se zgodi karkoli, vem, da mi boš pomagal.«

Mark V. Hansen

Za pogovor: Kdaj si bil ti najbolj ponosen na svojega očeta oz. kdaj se ti je zdel tvoje oče največji junak?

Molitev: Zmolimo za vse može in očete, da bi vedno zmogli poskrbeti za varnost vseh svojih bližnjih.

• Pridiga br. Marjana Gačnika
• Duhovno obhajilo
• Gospod naj ti da svoj blagoslov – bratje kapucini
• Kateheza – 4. postna nedelja
• Župnijski križev pot

 

Nekaj zadnjih let smo na današnjo nedeljo pripravili župnijski križev pot. Med hojo na Miklavški hrib smo se ustavljali ob postajah in premišljevali o Jezusovem trpljenju. Letošnji križev pot bo drugačen. Oblikovali ga bomo vsak po svoje, na drugačen način – združi pa naj nas besedilo, ki je objavljeno zgoraj. Začnemo ob 15.uri.

 

Danes ne spreglejte:

ob 10.uri na TV Slovenija 2: prenos svete maše iz stolne cerkve sv. Janeza Krstnika v Mariboru; sveto mašo bo vodil mariborski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikl

ob 11.35 na TV Slovenija 1: nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta

 

Vabimo k poslušanju Radia Ognjišče. Številne zanimive, poučne oddaje, molitve, razmišljanja, spodbudne besede se zvrstijo na njegovem programu.  Vsak ponedeljek med 20. in 21. uro pa se lahko pridružimo molitvi slovenskih škofov.

Pozdravljeni!

Radi bi opozorili na nove objave na naši strani. Ne vidite jih, ker se dogajajo v ozadju – poiščite rubriko Skupine in potem kliknite na Verouk. 

Spoštovani starši! 

Nepričakovani prosti dnevi nudijo otrokom več prostega časa. Verjamemo, da bo v tem prostem času priložnost tudi za to, da skupaj pogledate objavljene vsebine, ki so namenjene ravno otrokom.

Vsebine se sicer ne nanašajo na veroučni načrt posameznih razredov, so pa njihova dopolnitev – prinašajo zanimive naloge, izzive, poučne zgodbe.

Izpod peresa italijanskega zdravnika – z namenom, da bi, kar se da, omejili svoje gibanje!

 

(Vir: bit.ly/DanieleMacchiniPismo)

 

V enem od e-poštnih sporočil, ki jih te dni zdaj že večkrat na dan prejemam od uprave bolnišnice, je tudi točka z naslovom »odgovorno sporočanje na socialnih omrežjih« z nekaterimi priporočili, ki jih lahko samo podpiram.

Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.

Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim, da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne turnirje, me dobesedno zmrazi.

Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova. Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi “grozljivo”, da na primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje osebno mnenje).

Tudi sam sem z začudenjem opazoval reorganizacije celotne bolnišnice v prejšnjem tednu, ko je bil naš sedanji sovražnik še potuhnjen: oddelki so se počasi “praznili”, odpovedovali so vse dodatne dejavnosti in sproščali intenzivne terapije, da bi pripravili čim več postelj. Zabojniki, ki prihajajo pred urgenco, da se zagotovijo vstopne točke in preprečijo morebitne okužbe. Vsa ta hitra preobrazba je na hodnike bolnišnice vnesla ozračje nadrealistične tišine in praznine, ki je takrat še nismo v celoti dojeli, kot da čakamo na vojno ki se bo začela, in mnogi (vključno z mano) niso bili tako zelo prepričani, da bo sploh udarila, še manj, da bo udarila tako srdito.

Še zdaj se spomnim svoje nočne izmene pred tednom dni, ki sem jo po nepotrebnem prebedel v čakanju na klic iz mikrobiologije Sacco. Čakal sem namreč na izvid brisa na prvega osumljenega pacienta v naši bolnišnici in razmišljal, kakšne posledice bo to imelo za nas in za kliniko. Če pomislim nazaj, se mi zdi vznemirjenje za en nepotrjen primer skoraj smešno in neupravičeno, zdaj ko sem videl, kaj se dogaja.

Situacija je namreč tu dramatična. Preprosto ne najdem drugih besed

Vojno stanje je dobesedno eksplodiralo in borimo se neprekinjeno, dan in noč.

Eden za drugim prihajajo nesrečni reveži na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe. Nehajmo že govoriti, da gre samo za malo hujšo gripo. V teh dveh letih, odkar delam v Bergamu, lahko potrdim, da ljudje ne prihajajo na urgenco brez razloga. In tudi sedaj so se obnašali pravilno. Sledili so vsem navodilom: teden ali deset dni doma z vročino, ne da bi šli ven in tvegali okužbo, a zdaj ne zmorejo več. Ne dihajo dovolj, potrebujejo kisik.

Terapij in zdravil za ta virus praktično ni. Potek bolezni je odvisen predvsem od našega organizma. Mi lahko bolnika samo podpiramo, ko sam ne zmore več. V glavnem pa upamo, da bo njegovo telo samo izkoreninilo virus, s tem se morate soočiti. Protivirusne terapije so pri tem virusu eksperimentalne in iz dneva v dan se učimo njegovega obnašanja. Če ostanete doma, dokler se simptomi ne poslabšajo, to ne bo spremenilo poteka bolezni.

A zdaj je v tej drami prišlo do pomanjkanja postelj. Drug za drugim se oddelki, ki so bili izpraznjeni, polnijo z impresivno hitrostjo. Zaslonske table z imeni bolnih, različnih barv, odvisno od operacijske enote, ki jim pripadajo, so zdaj vse rdeče in namesto kirurških operacij je postavljena vedno ista prekleta diagnoza: dvostranska intersticijska pljučnica.

Zdaj pa mi povejte, kateri virus gripe povzroči tako hitro tragedijo. Ker je to razlika (zdaj grem nekoliko na tehnično področje): pri klasični gripi, s katero se tudi sicer okuži veliko manj prebivalstva v daljšem času, prihaja do zapletov mnogo redkeje in LE, KADAR VIRUS uniči naravne zaščite zgornjih dihal in omogoči, da BAKTERIJA, ki običajno prebiva v zgornjem traktu, vdre v bronhije in pljuča, kar povzroči resnejše primere. Covid 19 povzroča relativno blago bolezen pri številnih mladih, pri mnogih starejših ljudeh (A NE LE PRI NJIH) pa dejansko povzroči SARS, ker pride neposredno v alveole pljuč in jih okuži, zaradi česar ne morejo opravljati svoje funkcije. Nastala dihalna odpoved je pogosto resna in po nekaj dneh hospitalizacije zgolj kisik, ki ga lahko dajemo v oddelku, ne zadostuje več.

Oprostite, a kot zdravnika me podatki, da so resni primeri večinoma starejši ljudje z drugimi boleznimi, ne pomirjajo. Pri nas je najbolj zastopana starejša populacija in težko je najti nekoga, ki nad 65 let ne jemlje vsaj tablete za pritisk ali diabetes. Zagotavljam pa vam, da ko vidite mlade ljudi, ki končajo na intubirani intenzivni negi ali, še slabše, priključeni na ECMO (stroj za najslabše primere, ki kri izloči, jo ponovno oksigenira in vrne v telo, v čakanju, da bo organizem, če bo šlo vse po sreči, zacelil pljuča), vsa ta brezskrbnost za usodo mladih ljudi mine.

In medtem ko se na družbenih omrežjih še vedno nekateri ponašajo s tem, da se ne bojijo in da ne upoštevajo navodil, ali protestirajo, da so njihove običajne življenjske navade “začasno” v krizi, se dogaja epidemiološka katastrofa.

Ni več kirurgov, urologov, ortopedov, smo le zdravniki, ki nenadoma postanejo del ene same ekipe, da bi se soočili s tem cunamijem, ki nas je preplavil. Primeri se množijo, 15-20 hospitalizacij na dan, vse iz istega razloga. Rezultati brisov zdaj prihajajo drug za drugim: pozitiven, pozitiven, pozitiven. Nenadoma urgentna soba kolapsira. Izredne razmere so izdane: pomoč je mogoče zagotoviti le v nujnih primerih. A kaj, ko so vsi nujni. Zaslon osebnega računalnika z razlogi za dostop je vedno enak: vročina in težave z dihanjem, vročina in kašelj, respiratorna insuficienca itd … Izpiti, radiologija vedno z istim stavkom: dvostranska intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica. Vsi za hospitalizacijo. Nekaj jih intubiramo in gredo na intenzivno nego. Za druge je prepozno …

Zdi se mi neverjetno (govorim za HUMANITAS Gavazzeni, kjer delam), da smo lahko v tako kratkem času uvedli tako podrobno zasnovane razporede in reorganizacijo virov, ki se soočajo s katastrofo tega obsega. In vsako reorganizacijo postelj, oddelkov, osebja, delovnih izmen in nalog neprestano pregledujemo iz dneva v dan, da bi poskušali dati vse in še več.

Intenzivna nega je nasičena in improvizirano se odpirajo nove. Vsak ventilator je zlata vreden: tisti iz operacijskih dvoran, ki so zdaj prekinili svoje nujne dejavnosti, postanejo mesta intenzivne nege, ki prej niso obstajala.

Prej zapuščeni oddelki so zdaj nasičeni, osebje je pripravljeno poskušati dati vse od sebe za bolne, a izčrpano. Osebje je izčrpano. Vidim utrujenost na obrazih, ki prej niso vedeli, kaj sploh je utrujenost, in to kljub že tako napornim delovnim obremenitvam. Vidim, da ljudje ostajajo v službi tudi po izteku izmene, za nadure, ki so zdaj običajne. Vidim solidarnost vseh nas, ko priskočimo na pomoč svojim internističnim kolegom, in vprašamo: “Kaj lahko storim zate zdaj?” ali “To hospitalizacijo prepusti meni.” Zdravniki, ki premikajo postelje in premeščajo paciente, ki namesto medicinskih sester izvajajo terapije. Medicinske sestre s solzami v očeh, ker ne moremo rešiti vseh in življenjski znaki več bolnikov hkrati razkrivajo usodo, ki je že zaznamovana.

Ni več izmen, urnikov. Za nas izven bolnice ni več družbenega življenja.

Sam sem že nekaj mesecev ločen in zagotavljam vam, da sem se vedno trudil, da bi svojega sina nenehno videval tudi takrat, ko nisem bil v nočni izmeni, in sem raje žrtvoval nekaj ur spanca, da bi bil z njim. A zdaj že 2 tedna tega prostovoljno ne počnem več. Niti svojega sina niti družinskih članov ne vidim zaradi strahu, da bi jih okužil in posledično okužil starejšo babico ali sorodnike z drugimi zdravstvenimi težavami. Zadovoljim se z nekaj fotografijami mojega sina, ki jih vedno znova gledam v solzah, in nekaj video klici.

Zato bodite tudi potrpežljivi tudi vi, ki ne morete v gledališče, muzeje ali telovadnico. Imejte usmiljenje do starejših ljudi, ki bi lahko umrli. Prosim, poslušajte nas, zapuščajte dom samo, če je to res nujno. Ne hodite množično po trgovinah – ravno tam se lahko nalezete od ljudi, ki še ne vedo, da so okuženi. Mogoče, če imate običajno masko (tudi tisto, ki se uporablja za določeno ročno delo), si jo nadenite. Ne iščite ffp2 ali ffp3. Te bi morale služiti nam, ki se že zdaj soočamo s težavami, da bi jih nabavili.. Do zdaj smo morali njihovo uporabo optimizirati le v določenih okoliščinah, kot je pred kratkim predlagala WHO zaradi njihovega splošnega pomanjkanja.

Da, zaradi pomanjkanja določene opreme smo jaz in številni drugi kolegi zagotovo izpostavljeni kljub vsem sredstvom zaščite, ki jih imamo. Nekateri smo se kljub protokolom že okužili. Nekateri okuženi kolegi so okužili svoje družinske člane, nekateri družinski člani pa se že borijo med življenjem in smrtjo.

Mi smo tam, kamor se najbrž zaradi svojih strahov vi ne bi podali. Imate prav. Poskušajte se izogniti tem krajem. Povejte svojim družinskim članom, ki so starejši ali imajo druge bolezni, naj ostanejo v zaprtih prostorih. Prosim, prinesite jim vi potrebne stvari.

Mi pa nimamo druge možnosti. To je naše delo. Pravzaprav to, kar počnem v teh dneh, v resnici ni tisto delo, za katerega sem se šolal, vendar ga vseeno opravljam in všeč mi bo, dokler bo v skladu z istimi načeli: poskušati pomagati bolnikom, da se bodo počutili bolje, ali ublažiti trpljenje in bolečine tistim, ki žal ne bodo ozdraveli.

Ne bom pa namenil veliko oseb tistim, ki nas danes označujejo za heroje in ki so nas do včeraj bili pripravljeni žaliti in prijavljati. Saj bodo spet začeli žaliti in prijavljati takoj, ko bo tega konec. Ljudje vse hitro pozabijo.

Pa saj niti nismo heroji v teh dneh. To je naše delo. Prej smo vsak dan tvegali kaj slabega: ko segamo z rokami v trebuh, poln krvi nekoga, za katerega sploh ne vemo, ali ima HIV ali hepatitis C; ko to počnemo, tudi če vemo, da ima HIV ali hepatitis C; ko se zbodemo z iglo bolnika s HIV in moramo mesec dni jemati zdravila, zaradi katerih bruhamo od jutra do večera. Ko tesnobno odpiramo rezultate testov po tem, ko smo se po nesreči zbodli, v upanju, da ne bomo okuženi. Preprosto si služimo za življenje z nečim, kar nam daje čustva. Ni važno, ali so lepa ali grda, zadostuje, da jih odnašamo s seboj domov.

Konec koncev želimo biti samo koristni. Zdaj pa se potrudite in bodite koristni tudi vi: mi z našimi dejanji vplivamo na življenje in smrt nekaj stotin ljudi. Vi, s svojimi, pa še veliko več.

Prosim, delite in prosite za delitev sporočila. Treba je razširiti glas, da preprečite, da bi se po vsej Italiji zgodilo to, kar se dogaja tu pri nas.