Marijina starša Joahim in Ana naj bi si po dolgih letih pri Bogu izprosila hčerko in jo potem še pred rojstvom posvetila Bogu. Bog sam pa jo je posvetil z brezmadežnim spočetjem.

Marijino rojstvo je pomembno, ker je bila kot mati Božjega Sina in našega Odrešenika po Božji previdnosti obvarovana izvirnega greha. Tako je za ves svet “upanje in jutranja zarja odrešenja”, naznanilo Jezusa – Sonca, ki ga bo rodila. Z njenim rojstvom se že začenja uresničevati odrešenjski načrt – to je učlovečenje Božjega Sina. Kot zgodnja danica napoveduje jutro novega dne. Marijino rojstvo že napoveduje velikonočno jutro, odrešitev vseh.

Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15.avgust) in Marijinega rojstva (8.september) dali slovensko ime veliki šmaren in mali šmaren (ali vélika in mala maša). Med tema dvema praznikoma so včasih radi poromali v znana Marijina romarska svetišča, da bi se ji zahvalili za uslišane prošnje. In se k njej zatekali z novimi prošnjami in z zaupanjem. Naj nam sedanji hiter ritem življenja ne bo izgovor, da se tudi mi ne bi odpravili na romanje, na obisk k Mariji. S svojimi zahvalami, prošnjami in molitvijo. Vesela nas bo!

Današnji praznik na svojevrsten način – z svojo vsebino napoveduje letošnji oratorij. Kajti glavni lik letošnje oratorijske zgodbe je ravno Marija.

(zapis povzet po besedilu v reviji Mavica; štev. 1 (september) / 2009)

Te dni poteka natanko 400 let, kar je stavba ob kapucinskem samostanu na Bregu postala posvečena božja hiša, svetišče Boga med nami. V cerkvi so prižgali večno luč, znamenje žive navzočnosti Boga pod podobo kruha v posvečeni božji hiši. Prižgana oljenka, sicer drobna lučka, je poslej opozorila vsakogar, ki je stopil v cerkev, naj najprej upogne koleno in počasti Najvišjega. Prižgana oljenka, večna luč! V posebno čast so si štele premožne osebe, da so cerkev redno oskrbovale z oljem za to svetilko. Tako beremo v samostanski kroniki za leto 1652: “31. dec. Po zadolžnici knežjega mesta Celje je premilostna gospa Uršula pl. Thonhausen roj. baronica pl. Hollenegg naložila 250 fl. Dobre nemške valute. Za 6 % obresti naj se kupuje olje za večno luč v kapucinski cerkvi v Celju.” Ta luč je brez besed vztrajno oznanjevala: Gospod je tu, pridite k Njemu vsi, “ki se trudite in ste obteženi, On vas bo poživil. Obrednik Štajerske kapucinske province iz leta 1739 je za vse samostane predpisal, da imajo zadnje tri dni pustnega časa 40-urno češčenje Najsvetejšega. V vsakem samostanu mora predstojnik pravočasno določiti pridigarje za to priložnost in pripraviti razpored, kako se bodo vsi člani samostanske družine po dva in dva nenehno vrstili v češčenju Najsvetejšega. Češčenje se začne že dan pred tem tridnevjem: ob dveh popoldne se zbere cela samostanska družina in s slovesnimi večernicami uvede češčenje. V naslednjih dneh se zvrsti več maš, pri katerih so redno tudi nagovori. Zadnji, tretji dan popoldne ob dveh pojejo večernice, potem je pridiga, procesija z Najsvetejšim in zahvalna pesem. Za vodenje procesije so navadno povabili krajevnega župnika. Kronika celjskega samostana posreduje kar nekaj zapisov, kako so v posameznih letih obhajali tridnevno češčenje Najsvetejšega. Zapiše tudi, da so v teh treh dneh razdelili veliko število obhajil, do 1000, čeprav je nemalokrat hladno vreme preprečilo številčnejšo udeležbo vernikov. Ko je mariborski škof Maksimilijan Držečnik leta 1960 ustanovil župnijo sv. Cecilije, je bilo tudi določeno, da se češčenje Najsvetejšega redno vrši 3. in 4. februarja. Za vodenje češčenja so celjski kapucini največkrat povabili patre iz drugih samostanov ali duhovnike iz celjske dekanije pa tudi od drugod. Nekdanja razdelitev molitvenih ure med posameznimi stanovi so prenesli na posamezna področja župnije; kakor je sicer udeležba pri nekaterih urah skromna, pa že razdelitev sama skuša poudarjati, da ima ta pobožnost, ki je najprej del bogoslužja v okvirih celotne škofije, tudi namen povezovati župljane z vseh koncev župnije v eno samo bogoslužno občestvo. br. Metod Benedik

[lg_folder folder=”Oratorij/2015/” paging=”false”]