Ob 400 letnici posvetitve cerkve 4. del

Te dni poteka natanko 400 let, kar je stavba ob kapucinskem samostanu na Bregu postala posvečena božja hiša, svetišče Boga med nami. V cerkvi so prižgali večno luč, znamenje žive navzočnosti Boga pod podobo kruha v posvečeni božji hiši. Prižgana oljenka, sicer drobna lučka, je poslej opozorila vsakogar, ki je stopil v cerkev, naj najprej upogne koleno in počasti Najvišjega. Prižgana oljenka, večna luč! V posebno čast so si štele premožne osebe, da so cerkev redno oskrbovale z oljem za to svetilko. Tako beremo v samostanski kroniki za leto 1652: “31. dec. Po zadolžnici knežjega mesta Celje je premilostna gospa Uršula pl. Thonhausen roj. baronica pl. Hollenegg naložila 250 fl. Dobre nemške valute. Za 6 % obresti naj se kupuje olje za večno luč v kapucinski cerkvi v Celju.” Ta luč je brez besed vztrajno oznanjevala: Gospod je tu, pridite k Njemu vsi, “ki se trudite in ste obteženi, On vas bo poživil. Obrednik Štajerske kapucinske province iz leta 1739 je za vse samostane predpisal, da imajo zadnje tri dni pustnega časa 40-urno češčenje Najsvetejšega. V vsakem samostanu mora predstojnik pravočasno določiti pridigarje za to priložnost in pripraviti razpored, kako se bodo vsi člani samostanske družine po dva in dva nenehno vrstili v češčenju Najsvetejšega. Češčenje se začne že dan pred tem tridnevjem: ob dveh popoldne se zbere cela samostanska družina in s slovesnimi večernicami uvede češčenje. V naslednjih dneh se zvrsti več maš, pri katerih so redno tudi nagovori. Zadnji, tretji dan popoldne ob dveh pojejo večernice, potem je pridiga, procesija z Najsvetejšim in zahvalna pesem. Za vodenje procesije so navadno povabili krajevnega župnika. Kronika celjskega samostana posreduje kar nekaj zapisov, kako so v posameznih letih obhajali tridnevno češčenje Najsvetejšega. Zapiše tudi, da so v teh treh dneh razdelili veliko število obhajil, do 1000, čeprav je nemalokrat hladno vreme preprečilo številčnejšo udeležbo vernikov. Ko je mariborski škof Maksimilijan Držečnik leta 1960 ustanovil župnijo sv. Cecilije, je bilo tudi določeno, da se češčenje Najsvetejšega redno vrši 3. in 4. februarja. Za vodenje češčenja so celjski kapucini največkrat povabili patre iz drugih samostanov ali duhovnike iz celjske dekanije pa tudi od drugod. Nekdanja razdelitev molitvenih ure med posameznimi stanovi so prenesli na posamezna področja župnije; kakor je sicer udeležba pri nekaterih urah skromna, pa že razdelitev sama skuša poudarjati, da ima ta pobožnost, ki je najprej del bogoslužja v okvirih celotne škofije, tudi namen povezovati župljane z vseh koncev župnije v eno samo bogoslužno občestvo. br. Metod Benedik

Share with:


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.