Ko so na svatbi orgle zazvenele, le Bogu je prepevala nevesta, devici, ki bila je Njemu zvesta, so misli po nebesih hrepenele.
Nedolžne duše v Rimu so trpele in kri kristjanov vpila je iz mesta. Krivice, ki jih je oblast zločesta počela, ji poguma niso vzele.
Naj pričevanje za Boga še traja, ko v svetu blišča zgublja se morala in sonce pravih nam vrednot zahaja.
Cecilija, ti si Zanj življenje dala; mučenka svéta, trdnega značaja, za zgled ljubezni ti iskrena hvala.
(Leon Oblak: Sto svetnikov in svetnic v sonetih)